Delata le še tri dni na teden
Britanski par zamenjal mestno življenje za bivanje v eko vasi Oba sta izobražena in sta imela dokaj dobri službi Eden glavnih razlogov za selitev je bil šestmesečni sin Leon.
VAS kdaj prime, da bi ob delovniku, ki se kar ne konča, plači, ki v času enega življenja ne omogoča niti nakupa solidne nepremičnine, položnicah, za katere se zdi, da nenehno prihajajo v naše nabiralnike, in hrani, ki je iz tedna v teden dražja, spakirali in se odselili nekam, kjer vsega tega ne bo? Zakonca Guy in Viki Erlacher-Downing sta naredila prav to. Naveličana neizpolnjujočega vsakdana sta 27-letnik in 29-letnica, ki sta par od leta 2016, pustila dokaj dobro plačani službi in se preselila v trajnostno vas v Devonu. Zdaj z otrokom živita obdana z naravo in ljudmi, ki jim je mar za prihodnost našega planeta. Stanovanje sta zamenjala za leseno kočo, tako kot drugi prebivalci eko vasice pa tudi onadva pomagata pridelovati hrano za vso skupnost na skupnem vrtu, kjer se delo in pridelek enakomerno porazdelita med prebivalce. »Kmalu bomo dosegli povsem realističen cilj in gojili večino sveže hrane, ki jo porabimo,« pojasnjuje Viki.
Dan družine v vasici poteka precej drugače kot v Brightonu, kjer sta živela prej. »Guy in jaz imava nekaj rednih zadolžitev: sajenje rastlin, urejanje našega vrta, ročno črpanje pitne vode iz skupne vrtine, zbiranje deževnice za pomivanje in praznjenje osebnega kompostnega stranišča,« našteva žena, sicer znanstvena raziskovalka, ki trenutno piše doktorat o podnebnih spremembah v povezavi z duševnim zdravjem. Vsi ti opravki jima zapolnijo tri dni v tednu, preostali čas pa se lahko posvetita sebi in otroku. Šestmesečni sin Leon je bil eden glavnih razlogov, da sta se odločila za novo življenje. V skupnosti, kjer živijo, malček preživi ogromno časa v naravi, nanj pa ne pazijo le starši, ampak vsa skupnost. Eko skupnost sta poznala že prej in pogosto kot prostovoljca hodila pomagat pri raznih delih. Da se bosta tja kar preselila, pa sta se dokončno odločila med prvim zaprtjem države zaradi covida-19. Kočo jima je pomagala postaviti skupnost, kar je tam nekaj običajnega. Vse koče so narejene iz lesa, nabranega v okoliških gozdovih. Domovanje ju je stalo okoli 35.000 evrov, kar ni malo, pa vendar neprimerno manj, kot bi morala odšteti za kakršno koli nepremičnino v mestu. Kot pravita, sta tukaj, čeprav živita bolj skromno kot prej, res zadovoljna. »Čudovito je vzgajati Leona na tem magičnem kraju,« sklene Viki.