Sreči ubila prijatelja
da opozarja, da vinjen nikakor za volan. Stranska kazen je bila tudi enoletna prepoved vožnje, sama za volan še ni sedla.
Zapor ni najhujši
Manca ni alkoholičarka. Kot pravi, tega, »da sem ubila lastnega prijatelja, si ne bom nikoli oprostila. Tudi če bi bila obsojena na višjo zaporno kazen, bi jo sprejela. Kajti zapor ni najhuje, kar se ti lahko zgodi. Presrečna sem zaradi podpore mame prijatelja, ki je izgubila sina. Vsak drug teden, ker sem na odprtem oddelku, se srečava. Ko sem pri njej, nagonsko iščem prisotnost prijatelja,« razkriva Manca in dodaja, da nesreča ni spremenila življenja le njej in njeni družini, temveč veliko več osebam. »Kar koli naredim, dejstvo je, da njega ne bo nazaj,« pravi in dodaja, da je hvaležna za podporo njene družine, partnerja
Soočenje z njegovimi starši je bila ena najhujših stvari.
in ene prijateljice. »Vsi drugi so izginili iz mojega življenja,« pristavi. Pomembna pa je tudi podpora, ki jo dobiva v zaporu.
Vesna Kopač, vodja oddelka za vzgojo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig, pravi, da je Manca še pred prihodom k njim (leto in pol po dogodku) fazo žalovanja predelala v krogu družine in s psihologom. »K nam je prišla v fazi neke stabilnosti. Ravno takšna preventivna akcija, kot je ta, je tudi smisel terapije, na tak način Manca vrača skupnosti,« poudarja Kovačeva. Najhujše čase je preživljala takoj po nesreči, ko se ni spopadala samo z občutkom krivde, temveč tudi s pritiski okolice, medijev. Še lastni družini nisem zaupala, je povedala in dodala, da je iskala »neke veje, ki bi me potegnile naprej, saj sem veliko razmišljala, da bi se kar ubila. Misel, da nisem uničila samo svojega življenja in življenja moje družine, temveč tudi prijatelja in njegove družine, je bila grozna,« je s težavo pripovedovala Manca, medtem ko ji Kovačeva pritegne, da je misel na samomor v takšnih primerih zelo pogosta. »Ona je med nas prišla z izjemno hudim občutkom krivde, ni pa to pravilo, ne sprejmejo vsi storilci polne odgovornosti, saj še naprej rinejo v svoje prepričanje, minimalizirajo dogodek ali svoj problem s prepovedanimi substancami,« dodaja Kovačeva.
Ničelna toleranca
Hudo je tudi, še dodaja Manca, obsojanje tistih, ki jih je imela iskreno rada. »Človek ostane popolnoma sam. Če ne bi imela družine in partnerja ter ene prijateljice, mene ne bi bilo več,« pravi pogumno dekle, ki se je odločila ozaveščati predvsem mlade. Teža krivde je huda, ne razmišljajte, ali se splača, ker nikoli ne gre samo za eno osebo. Gre za skupnost ljudi, ki je prizadeta zaradi sebičnosti ene osebe, ki je za volan sedla pijana. Tako na upravi zapora kot na AVP pozivajo, nikoli vinjeni za volan, apelirajo pa predvsem na mlade, na to, naj treznost za volanom postane trend, norma. Naj velja ničelna toleranca, sploh v luči prihajajočih praznikov. Kot še dodajajo na AVP, so mladi tisti, ki lahko ponotranjijo to sporočilo. Agencija izvaja tudi številne delavnice na temo varne vožnje, teh je bilo samo v letu 2022 kar 418. »Zelo si želimo, da bi namesto intervencijskih gorele praznične luči,« je s solzami v očeh sklenila tudi povezovalka pogovora Dragica Strnad Pražnikar z AVP. ¾