Pekarna črnega vala Na eks
»Po ukazu vrhovnega komandanta si imenovan za komandirja partizanske eskadrilje.«
»Nisem vedel, da imamo letalstvo!«
»Saj ga nimamo, šele ustvariti ga moramo.«
Tako nekako gre dialog iz filma Partizanska eskadrilja, v katerem je nastopil Bekim Fehmiu. Fehmiu je bil eden redkih igralcev iz nekdanje države, ki je dosegel resno mednarodno prepoznavnost. Eden tistih, ki ga je tudi Hollywood jemal resno. Zbiralci perja je bil film, ki je na filmskem festivalu v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije in nagrado filmskih kritikov ter postavil na filmski zemljevid ne zgolj Bekima, ampak tudi druge soustvarjalce, kot na primer Olivero Vučo, ki je na teh krilih nato naredila več kot sedemdeset koncertov v sloviti pariški Olimpiji. Skladba Djelem, djelem je postala neformalna himna vseh Ciganov tega sveta. Zbiralci perja, ki so bili premierno prikazani leta 1967, je bil film, ki je spadal v tako imenovani jugoslovanski črni val, glas vseh, ki so želeli znotraj togega sistema spregovoriti drugače. Letu 67 je sledilo leto 68, ki je bilo na evropski in svetovni ravni glas drugačnih. Glas, ki je obstajal, vendar ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ni bilo mogoče slišati. In tako je generaciji iz leta 68 uspelo sesuti sistem, ki se je imenoval socializem, a kolateral togosti tega sistema je bilo tudi razbitje nekaterih držav. Prav v teh državah je odraščala tudi neka druga generacija. Generacija, ki je bila zaradi mešanja ljudi in zakonov tako večkulturna kot večjezična. Od te generacije se je v posameznem trenutku pričakovalo, da se postavi na to ali drugo stran. Eden takih je bil Uliks Fehmiu. Prav tako igralec in sin Bekima Fahmija. Del generacije, ki je naenkrat uvidela, da svoje prihodnosti ne bo zaupala lokalnim politikantom, ker ni pripadala ne tem ne onim. In so šli. Kot mnogi drugi po svetu. Tehtali so med komoditeto znanega in negotovostjo novega. Tako kot je bil postavljen komandant letalstva, ki še ni obstajalo, tako kot gredo po svetu Cigani, tako kot je črni val govoril jezik, ki ga domače okolje ni znalo razumeti. Uliks Fehmiu je šel v ZDA. S svojimi prijatelji so začeli iz nič. Ne v svojem igralskem poklicu, ampak s pekarno. S seboj so prinesli zgolj okus, spomin, kako naj bi dišal dober kruh. O peki niso vedeli nič. In so odprli pekarno. V novem okolju in brez znanja. Pisalo se je leto 1992, ko je pekarna Pain D'Avignon prvič zakurila svojo peč. S poskusi in napakami jim je uspelo narediti kruh, po katerem so začeli posegati najboljše restavracije in renomirani hoteli. Peč, ki so jo zakurili leta 92, se še dandanes ni ohladila. Sanje vsakega igralca so, da uspe v New Yorku. Uliksu Fehmiu in njegovi ženi, prav tako igralki Snežani Bogdanović, in njunim prijateljem, s katerimi so skupaj v poslu, je to uspelo. S peko kruha v New Yorku. Danes podjetje vključuje še gostinski segment, ki sliši na ime Cafe D'Avignon. Imajo številne podružnice na različnih lokacijah. Tudi v slovitem Brooklynu. Zaposlujejo več kot sto ljudi in naredijo nekaj milijonov dolarjev prometa. Ko pogledamo drugače, je to dokaj normalna pot. Študiraš na igralski akademiji, da bi ti uspelo v ZDA. Veliko jih ni uspešnih, veliko jih konča za šankom lokala kot natakarji, čeprav so prišli, da bi jim uspelo v filmu. Absurd je nam vrojen, prav zaradi tega je marsikatera pot, ki bi se komu drugemu zdela nelogična, za nas naravno stanje stvari. Prav zaradi tega lahko rečemo, da ima Uliks Fehmiu s prijatelji prvo pekarno črnega vala. In uspelo jim je, ker so navajeni govoriti drugače. Tega znanja pač ne dobiš v šoli za peka.
Pisalo se je leto 1992, ko je pekarna Pain D'Avignon prvič zakurila svojo peč. S poskusi in napakami jim je uspelo narediti kruh, po katerem so začeli posegati najboljše restavracije in renomirani hoteli.