Ko utrujenost kar ne mine
Nekateri bolniki s sindromom kronične utrujenosti si sčasoma povsem opomorejo, nekaterim pa se stanje le še slabša, tako da se jim pridružijo nove bolezni
Za najmanj 50 odstotkov zmanjša bolnikovo delovno učinkovitost.
Le kdo se še ni spopadel z upadom telesne moči, razdražljivostjo, nespečnostjo, nemirom, tudi izčrpanostjo. Po daljšem obdobju fizičnih ali pa psihičnih obremenitev telo slej ko prej začne vpiti, da je treba nujno ustaviti konje, zadihati, se naspati in naprej kreniti v zmernejšem tempu. Če telesu prisluhnemo in smo po zasluženem počitku znova polni energije, ni razloga za skrb, a če utrujenost še kar vztraja, pa čeprav zdravja ne zanemarjamo več, velja poiskati še druge vzroke zanjo.
Zahtevna postavitev diagnoze Utrujenost ne pride kar tako, brez razloga. Kot rečeno, si jo lahko pridelamo sami, s preobilico dela, zanemarjanjem počitka, nezdravim življenjskim slogom, občutek utrujenosti nam lahko prinesejo tudi zunanji dejavniki, kot so nizek zračni tlak, jesensko malodušje, polna luna, deževno vreme, marsikdo se ob koncu zime spopada s spomladansko utrujenostjo. V ozadju utrujenosti se lahko skriva tudi bolezen, denimo, spremlja lahko okužbe dihal, značilna je za slabokrvnost, nizek krvni tlak, mononukleozo, motnje v delovanju ščitnice, fibromialgijo, pa tudi sindrom kronične utrujenosti. Pri zadnjem gre za skupek znakov, med katerimi je utrujenost sicer le eden od simptomov, v resnici pa gre za kompleksno organsko bolezen, ki se kaže z imunskimi, hormonskimi, mišično-skeletnimi in nevrološkimi nepravilnostmi. Svetovna zdravstvena organizacija ga opredeljuje kot bolezen, za katero je značilna trajna ali ponavljajoča se utrujenost, ki je tako izrazita, da za 50 odstotkov ali več zmanjša bolnikovo dnevno učinkovitost in se ne izboljša s počitkom ali spanjem. Vzrok za bolezen še ni znan; najverjetneje ima genetsko ozadje, sprožijo pa jo različni dejavniki. Pri nekaterih se razvija postopoma, pri drugih pa se pojavi iznenada, denimo, bolnik si po običajni virozi ne opomore; številnim, največkrat zbolijo odrasli med 40. in 60. letom, je sicer skupen zelo oslabljen imunski sistem. Sindroma kronične utrujenosti, ki je znan tudi kot mialgični encefalomielitis, ne doživljajo in ne kažejo vsi bolniki enako, zato je tudi postavitev diagnoze zahtevna in dolgotrajna. Zdravnik mora najprej izključiti možnost drugih obolenj, kot so ščitnična bolezen, lajmska borelioza in rak, bolnik pa mora najmanj šest mesecev poročati o najmanj štirih simptomih, med katerimi so: boleče grlo, boleče vratne ali pazdušne bezgavke, bolečine v mišicah ali sklepih, poslabšana kratkotrajni spomin in koncentracija, glavoboli, vrtoglavica, slabost in prebavne težave, hitro ali neredno bitje srca, spanec, po katerem si bolnik ne odpočije, več kot 24-urna utrujenost po naporu, nekateri doživljajo nočno potenje, depresijo, tesnobnost ... Zdravljenje poteka po meri bolnika in je predvsem simptomatsko; nekateri si sčasoma povsem opomorejo, nekaterim pa se stanje le še slabša, tako da se jim pridružijo nove bolezni. Sindrom kronične utrujenosti ni smrtno nevarna bolezen, a občutno manjša kakovost življenja, zato je zdravstvena obravnava nujna. Poleg zdravil, ki blažijo posamezne simptome, so nujni ustrezna prehrana, ravno prava mera gibanja, dodajanje različnih mikrohranil, odpravljanje škodljivih razvad, sprostitvene tehnike.
Pri nekaterih se razvija postopoma, pri drugih pride iznenada.