Od izleta s pečeno piško ni nehal potovati
Večni popotnik in novinar Drago Kralj bo v nedeljo dopolnil 90 let Z najbolj skritimi kotički sveta in domovine seznanjal bralce Slovenskih novic
LJUBLJANA • Še pred dobrega pol stoletja je veljalo, da je novinarstvo eden najnevarnejših poklicev, saj so novinarje menda pokopavali pri povprečno 43 letih starosti. To prepričanje ne velja več, kar potrjuje dolga vrsta slovenskih časnikarjev častitljive starosti, med njimi Drago Kralj, ki bo to nedeljo, 18. oktobra, star 90 let.
Najprej o cenah solate
Ljubljančanu od nog do glave je ostalo v neizbrisnem spominu eno od prvih potovanj v življenju, ko ga je oče, šestletnika, neko nedeljo peljal v Žlebe nad Medvodami na izlet in na pečeno piško. O tej in podobnih poteh je sanjal naslednja leta druge svetovne vojne, ko ni bilo mogoče skoraj nikamor. Po maturi nekaj let po koncu vojne ga je skoraj premamil razpis za tečaj novinarstva na diplomatski akademiji v Beogradu – v časnikarstvu je videl možnosti za poti po širnem svetu. Od tega ga je odvrnil oče: na tej šoli, je bil previden, najbrž učijo vse kaj drugega in še najmanj novinarstvo. In je Drago nekega dne zavil na študentski časopis Tribuna in potem na čisto pravi časnik Ljudska pravica.
»Urednik me je poslal na živilski trg, kot je pošiljal vse novinarske začetnike, da poizvem o ponudbi in cenah,« se spominja Drago Kralj. »Napisal sem vest in jo oddal, pa sem jo moral popraviti in znova napisati, in potem še trikrat. Ko sem že malo nejevoljen oddal zadnji izdelek, me je urednik potolažil: tvoja prva vest je že v tiskarni, ampak je dobro, da čim več pišeš.« To si je zapomnil za vse svoje več kot šest desetletij dolgo novinarsko življenje. Njegova prva zaposlitev je bila pri Ljudski pravici, naslednja pri Mladini, tretja v Delovi hiši. Tam je lahko delal tisto, kar si je
Vsem kolegom razen meni so plačali šoferski izpit, rekoč, da bodo drugi skrbeli za jeklene konjičke, jaz pa naj gledam pokrajino, po kateri se bomo vozili.
želel od malega: potoval je in pisal ter postal eden od prvih slovenskih turističnih novinarjev. »Ko sem pisal za revijo Avto,« pripoveduje, »so vsem kolegom razen meni plačali šoferski izpit, rekoč, da bodo drugi skrbeli za jeklene konjičke, jaz pa naj gledam pokrajino, po kateri se bomo vozili.«
S kolesom na Nizozemsko
Mladi bodoči novinarji, ki so prihajali, so ga občudovali, ker je znal vse narediti sam: napisati besedilo, fotografirati in na list papirja narisati, kako naj tehnični urednik pripravi njegov članek za natis. Na videz je bil mirno preudaren, v resnici pa najbrž vse življenje pustolovec. Še preden je začel resno delati v novinarstvu, se je nekega dne odpravil s kolesom na Nizozemsko, da bi spoznal punco, s katero si je dopisoval. V tistih časih, ko je bilo malo avtov in denarja za potovanja, do potnega lista in vizumov pa pogosto tudi ni bilo preprosto priti, se je naučil esperanta in pod to firmo nekajkrat potoval na njihove evropske dogodke.
V zgodnjih novinarskih letih je, če je bilo le mogoče, za popotniške cilje izbiral dežele, kamor Slovenci niso pogosto hodili. Vlekel ga je predvsem vzhod, Sovjetska zveza tudi zato, da bi v praksi preizkusil, koliko ruščine so ga naučili v gimnaziji. Ta čas so bile v slovenski javnosti odmevne njegove reportaže o Mongoliji, kjer je kratek čas živel vsakdanje življenje tamkajšnjih nomadov. Predvsem pa ga je zanimala Slovenija s svojimi najširšimi zgodovinskimi, jezikovnimi in arhitekturnimi mejami. Leta dolgo je iskal najsevernejše slovenske kozolce po Južnem Tirolskem in najstarejše spomine na slovenstvo po avstrijskem Koroškem. Tja je rad vodil številne avtobusne izlete Slovencev, ko se je za več let poslovil od novinarstva in se kot turistični vodnik zaposlil v agenciji Slovenijaturist, da bi predvsem potoval in delil svoje popotniške izkušnje z izletniki, ne da bi ga po potovanju priganjal čas, ko bi bilo treba uredniku oddati reportažo.
Slovenija po dolgem in počez
Od tod je odšel v pokoj in kot svobodni novinar spet pogosteje sedel za pisalni stroj. Domislil se je zanimivega pohodniškega projekta: prehoditi Slovenijo od zahoda do vzhoda in od severa do juga, pa ne sam, ampak s celim avtobusom pešcev. Ko so po etapah, ki niso bile daljše od 20 kilometrov, vsaka pa se je končala v domači gostilni, prehodili manj znane predele domovine po vertikali in horizontali, so jo še po diagonali, in ko se je končala zadnja etapa, so nekje pri Kočevju v cestni prah narisali slovensko kokoš in sklenili Slovenijo v smeri urinega kazalca še obhoditi. Leta 2003 se je ta pot začela v Števerjanu, leta 2007 se je venec okoli države po 1350 kilometrih in 53 izletih prav tam sklenil. Izleti so bili ne glede na vremenske razmere vsak mesec, na vsakem je bilo za avtobus ali dva pohodnikov, »privržencev moje bande«, kot jih je imenoval Kralj, zadnjega do cilja v Števerjanu maja 2007 se je udeležilo 120 pešcev. Organizator je bil na tej poti dvakrat: vsako etapo si je nekaj dni pred pohodom natančno ogledal, da skupina ne bi »zašla« v kakšno turistično »velemesto« in da ne bi izpustila kakšnega komajda znanega popotniškega bombončka. S skoraj vsakim od teh popotovanj je seznanjal časopisne bralce, najpogosteje čitatelje Slovenskih novic. Zdaj naš časnik samo še prebira. Mi pa mu ob visokem jubileju seveda od srca čestitamo. MARJAN RAZTRESEN