Zdaj smo povsem drugi ljudje
Predstava Umetnost vojne/Umetnost miru, ki so jo pripravili člani kolektiva Mlado Mladinsko 2 v sodelovanju s stalno ekipo Slovenskega mladinskega gledališča, je presežek v več pogledih. Nastala je s pomočjo improvizacij, pogovorov, zapisov, predvsem pa z globokim zazrtjem vase. Na oder postavi mlade, ki svet vidijo, ga hočejo razumeti in se ograjujejo od apatije, nihilizma ter vojne kot enega od »normalnih« stanj sodobne družbe. Kajti vojna je norost, vojna je absurd. Razčlenjevali so jo prek zgodb. Tudi družinskih. Podobne so si, čeprav se odvijajo v treh različnih obdobjih in treh različnih jezikih. Spraševali so se, kako človek ravna v skrajnih okoliščinah, kako vojna spremeni družbo. Našli nekaj odgovorov, predvsem pa ostali za vedno spremenjeni.
Marko Engelman, Natan Pajić, Izidor Vogrinec, Filip Klančnik, Adrian Grošelj, Matic Eržen, Luka Rener, Pavle Vastl, Erin Bregar Sabolić, Pika Kovač, Neža Duša Draž, April Kotnik, Elizaveta Klochkova in Fedja Boldyrev, 14 mladih, 14 soavtorjev predstave, 14 igralcev, ki si boljšega in pravičnejšega sveta ne le želijo, temveč si s pomočjo gledališke umetnosti in svobode izražanja zanj na vse kriplje prizadevajo.
Pred predstavo smo Elizaveta (Liza) Klochkova (17 let), April Kotnik (17 let), Natan Pajić (18 let), Marko Engelman (16 let), Adrian Grošelj (17 let) in novinarka sedli na sive gledališke sedeže in se pogovarjali o vojni in miru.
Preden se je začela vojna, v Sloveniji nisem čutila nobenih razlik, nihče te ni vprašal, od kod si prišel, potem pa se kar naenkrat odpre vprašanje identitete, domovine. LIZA
Najprej vam moram čestitati! Bili ste naravnost odlični! Predstava je pretresljiva, gledalcem nam je zlezla pod kožo, vi pa ste svoje delo odlično opravili. Ko sem po premieri hodila domov, pa sem se začela spraševati, na kakšen način vas je ustvarjanje te predstave spremenilo. Mislim si, da vas gotovo
je. Kakšen je bil torej ta ustvarjalni proces?
Liza: Zame predvsem izjemno čustven. Izhajali smo iz rusko-ukrajinske vojne, kar se me je še posebno dotaknilo. Preden se je začela vojna, v Sloveniji nisem čutila nobenih razlik, nihče te ni vprašal, od kod si prišel, potem pa se kar naenkrat odpre vprašanje identitete, domovine. Se spomnite (se obrne k prijateljem), ko smo med pripravami na predstavo med miselno igro na tla napisali besede vojna, Slovenija, država, mir?
Marko: Ja, in ti si edina pristala v Sloveniji.
Liza: Res je. Te trenutek je bil res nekaj posebnega. Ker sem hvaležna Sloveniji, da lahko živim življenje, kot ga živim, da imam možnost izražati se. Prihajam z območja Krima in imam tam še vedno veliko sorodnikov in prijateljev.
Natan: Do 11. leta sem odraščal v Sarajevu. Moja mama je Slovenka, oče Bosanec. Vedno smo hodili na počitnice v Slovenijo, saj sem imel tukaj dedka in babico. A odraščanje v Sarajevu me je zaznamovalo. Moj dom sta Slovenija in Bosna. Svoje zgodnje otroštvo sem preživel v soseski, ki je še vedno polna lukenj granat, stavb, ki so videti kot švicarski sir. Spomnim se Pancirke, zgradbe, ki je ščitila predel Sarajeva. Bila je vsa preluknjana. Zdaj so jo sicer prenovili, a nanjo obesili plakat s pripisom Pancirka in
Doživela sem prebujenje. Bolj se zavedam okolice, bolj premišljujem o tem, zakaj se dogaja, kar se. Nič več zgolj ne konzumiram informacij, temveč sem odprta za vse, kar se dogaja okoli mene. APRIL
fotografijami stavbe, kakršna je bila prej. Med pripravami na predstavo smo obiskali tudi Sarajevo. Nekaj vojnih zgodb mi je povedal oče, v vojni sta se borila tudi oba moja strica. Očetove zgodbe so bile večinoma duhovite, a me je marsikaj, kar je povedal, zgrozilo.
Marko: Ko sem lani obiskal koncentracijsko taborišče Dachau, me je najbolj presunilo, kako je takoj za zidom življenje potekalo povsem normalno. Hiše, živahno življenje, žar, pikniki. Dachau pa tam kot spomenik. A ko smo šli v Sarajevo, je bilo vse drugače. Vodil nas je moški, star toliko kot naši odrasli soigralci iz ekipe. Pripovedoval nam je, kakšno je bilo njegovo otroštvo. Čeprav je precej Sarajeva obnovljenega, ga je velik del ostal enak kot po vojni. Kaj hitro ugotoviš, da je celotno mesto en sam spomenik. Drugo večje spoznanje ob pripravah pa je bil začetek vojne v Gazi. Predstavo smo začeli z izhodiščem v rusko-ukrajinski vojni, balkanski, drugi svetovni ... In potem se zgodi Gaza. Ugotoviš, kako hitro se vojna normalizira v družbi. Vsak dan umirajo otroci. Sprašujem se, koliko jih ne bo več, preden končamo ta pogovor. Koliko jih bo pokopalo bližnjega, koliko jih beži, se skriva. Morda so stari toliko, kot smo mi, morda morajo nositi puško. Pomembno sporočilo, ki sem ga dobil med pripravami, pa je tudi to, da vojna ni črno-bela. To so nas naučili vsi, s katerimi smo ustvarjali predstavo.
Liza: Res je. O tem nas je največ naučila dr. Anica Mikuš Kos s Slovenske filantropije. Njene razlage, spomini, izkušnje ... vse to nam je omogočilo res globoko razumevanje.
April: Preden je predstava nastala, smo imeli neprecenljivo priložnost obiskati veliko krajev, ljudi, ki so nam o vojni pripovedovali iz prve roke, nam približali nekaj, do česar veliko ljudi nima dostopa. Vsi ti pogovori, vse te zgodbe, izpovedi o naših družinah ... Vse to nam je pomagalo, da smo si lažje predstavljali, kako je vojna videti, pa si še vedno ne zmoremo zares.
Marko: Ko slišimo za strašno vest, jo na družbenih omrežjih ljudje komentirajo, a se vseeno njena vsebina hitro pozabi. Natov admiral je pred dnevi rekel, da obstaja velika verjetnost, da bo čez nekaj let Rusija napadla Evropo in da moramo vsi imeti pri roki vodo, radijski sprejemnik z baterijami in
Ko smo se spraševali o tem, kaj smo pripravljeni žrtvovati za ukrajinskega vojaka, kaj smo pripravljeni žrtvovati za ruskega vojaka, smo poskušali biti zelo konkretni. Bi dali sto evrov, bi si odrezali prst? ADRIAN
svetilko. Vojna torej ni tako zelo daleč od nas.
V predstavi omenite bolečo resnico, da je pravzaprav zgolj eno samo srečno naključje, da živimo na geopolitičnem prostoru miru. Adrian, kako pa ste vi doživeli to naše razumevanje vojne kot nečesa, kar se dogaja drugim in ne nam?
Adrian: Najlažje odgovorim s primerom. Ko smo se spraševali o tem, kaj smo pripravljeni žrtvovati za ukrajinskega vojaka, kaj smo pripravljeni žrtvovati za ruskega vojaka, smo poskušali biti zelo konkretni. Bi dali sto evrov, bi si odrezali prst? Ugotovili smo, da je vprašanje zelo težko, da so poročila prividi in da zares za drugega nismo pripravljeni dati veliko. Če sploh kaj. Ne poznam ukrajinskega vojaka, ne zmorem zares dojeti, da obstaja.
A če bi ga imel pred očmi, bi bilo drugače. Takrat bi pomagali.
Marko: Ana (Duša, režiserka, op. p.) je med pripravami omenila potres v Turčiji. Pod ruševinami je izginilo mnogo ljudi, in ko so rešili neko deklico, ki sta ji umrla oba starša, je njena podoba takoj preplavila svet. Ustvarila se je evforija. Skoraj prerivali so se, kdo bo tisti, ki bo poskrbel zanjo. Vmes pa smo pozabili, da je ta deklica le ena od žrtev. A tako je; izpostavljanje osebne zgodbe je tisto, kar se dotakne, tisto, kar ima učinek. To, da rečeš, da je danes umrlo sto otrok, nima enake teže, kot če poveš ime enega in zraven dodaš, s čim se je rad igral, kaj je želel postati.
Čeprav ste mnogi od vas imeli gledališke izkušnje, še preden ste opravili avdicijo za Mlado Mladinsko, je ta, kot vas poslušam, na vas pustila globoko
sled. Je gledališče medij, s katerim imate proste roke sporočati svojo resnico?
Vsi skupaj soglasno: Ja!
Marko: Razmišljam, da bi se vpisal na AGRFT.
Natan: Preden smo bili sprejeti na avdiciji, nam je bila ideja akademije nekako oddaljena, a zdaj nam je vse bolj domača. Pred tem si nikoli nisem predstavljal, da bi lahko postal še kaj drugega kot profesor matematike, zdaj pa vse bolj ugotavljam, da je gledališka umetnost zares nekaj posebnega.
Adrian: Res je. Prej se je oder zdel oddaljen pojem, zdaj pa imaš že kar občutek, da sodiš sem.
Marko: Imamo priložnost delati s profesionalci. Ne le delati! Težko opišem, česa vsega so nas naučili. Pa ne le igralci! Režiserka, skladatelj, lektorica, kostumografinja, maskerka, scenografka. Ne le
Moj dom sta Slovenija in Bosna. Svoje zgodnje otroštvo sem preživel v soseski, ki je še vedno polna lukenj granat, stavb, ki so videti kot švicarski sir. NATAN
Ko sem lani obiskal koncentracijsko taborišče Dachau, me je najbolj presunilo, kako je takoj za zidom življenje potekalo povsem normalno. Hiše, živahno življenje, žar, pikniki. Dachau pa tam kot spomenik. MARKO
profesionalci, ampak tudi ljudje, s katerimi je užitek delati že zato, ker so tudi zelo dobri ljudje! To, da lahko na odru stojiš z Borštnikovimi in nagrajenci Prešernovega sklada, pa tudi ni kar tako.
April: Pa vsi so si tako različni, in to na same dobre načine!
Marko: Blaž (Šef, op. p.) na primer. Ne poznam človeka, ki je prebral toliko knjig, kot jih je on. Pa Recer (Matej, op. p.)! Z lahkoto bi bil profesor na AGRFT.
April: Genialec!
Marko: Pa Majzi! (Janja Majzelj, op. p.), ki je bila za vse nas kot ena terapevtka. In Vito (Weis, op. p.) s to svojo stotniško profesionalnostjo!
April: Kdor samo pride, da bi si ogledal predstavo, se najbrž težko zaveda, kako veliko ljudi je potrebnih za tak projekt.
Marko: In ta naša ekipa mladih ... Natan: Mare (in ga začne trepljati po ramenih), ja, dal bi svoje življenje zate, dal bi ga! (Se začnejo smejati.)
Marko: Ampak je res! Tako smo se zbližali, da bi res dali vse drug za drugega.
Čudovita prijateljstva ste stkali, vidim. Vsi skupaj soglasno: Ja, za vse življenje!
Za konec me zanima, kako vas je proces osebno zaznamoval. Česa ne boste nikoli pozabili?
Natan: Vseh teh ljudi. Res jih imam vse rad. Procesa, ki smo ga skupaj dali skozi, ne bom nikoli pozabil. Najlepši trenutki mojega življenja so se zgodili v tem gledališču.
Liza: Jaz nikoli ne bom pozabila pogovora z dr. Anico Mikuš Kos. Vsem priporočam, naj si ogledajo dokumentarni film o njej, njene osebne zapise. Nikoli ne bom pozabila osebnih zgodb, ki smo si jih med seboj delili. Človeka začneš videti drugače, ko ga začneš poslušati, ko začne s tabo deliti zgodbe o svoji družini.
Adrian: Meni bodo najbolj v spominu ostali pogovori, ki smo jih imeli z Ano. O vsem smo se pogovarjali. Ta izkušnja nas je spremenila. Zdaj smo povsem drugi ljudje kot prej.
April: Doživela sem prebujenje. Bolj se zavedam okolice, bolj premišljujem o tem, zakaj se dogaja, kar se. Nič več zgolj ne konzumiram informacij, temveč sem odprta za vse, kar se dogaja okoli mene. Dobila sem res veliko popotnico za naprej.
Liza: Predvsem pa smo dobili priložnost ugotoviti, kako je, če imaš na voljo prostor za postavljanje vprašanj.
April: Ja, začeli smo se zavedati, kako pomembno se je ustaviti in razmisliti.
Marko: Ob sobotni premieri mi je med zadnjo pesmijo začelo švigati po glavi, kaj vse se nam je v tem času zgodilo, kaj vse smo doživeli. Če bi se moral še enkrat odločiti, ali bi šel na avdicijo, ne bi šel le enkrat, šel bi stokrat! Fantastično, res.
❞ Raj je tam, kjer si srečen. Ko smo še uporabljali domači stacionarni telefon, sem si domačo številko vpisal v mobitel z imenom Rajski vrt. Se pravi ne kakšen znamenit eksotičen kraj, ampak raj najinega doma. Aleš Valič, igralec
O kraju, ki je zanj raj na zemlji.
Nedeljske novice, 25. 1. 2024
Lov na čarovnice je še kako aktualen. Z bizarnimi, neutemeljenimi obtožbami se srečujemo tudi danes in duša marsikaterega človeka je tako ali drugače zgorela, ker se ni podredila družbenemu ustroju ali pa je bila preveč drugačna.
Urška Klakočar Zupančič, zbora
In o tem, da karma poskrbi za tiste, ki škodijo.
Onaplus, 5. 12. 2023 ❞ Cinik bi zgodovino samostojne države lahko označil za več kot trideset let trajajoč stečajni postopek.
Miloš Kosec, arhitekt
O zgodovini samostojne Slovenije
Delo, 10. 1. 2024
❞ Hitro ugotoviš, da potrebujemo zelo malo, da bi bili srečni. Hkrati pa dojameš, da je evropska potrošniška naravnanost eno samo »preseravanje«.