Črtaste sladkarije privabijo milijon obiskovalcev
Švedska gozdnata prostranstva, posejana z jezeri, vsake toliko časa poživljajo kraji in večinoma manjša mesta. Tako si ni težko omisliti prijetnega postanka, saj je skoraj v vsakem naselju mogoče najti kaj zanimivega. Gränna, mestece z okoli dva tisoč prebivalci, je bila prvovrstno presenečenje. Pogled na edino večjo ulico me je v trenutku prestavil v svet Pike Nogavičke – v naselju pisanih lesenih hiš se je vrstilo vsaj ducat slaščičarn iz davno minulih časov. Prav pred vsako so vabile klasične pisane rdeče-bele lizike in enako privlačne sladkorne palice.
Tudi v izložbah so se ponujale umetelno oblikovane lizike in črtasti bonboni vseh mogočih barv, oblik, velikosti in okusov. Nekatere prodajalne so bile opremljene podobno kot v času naših prababic. Z velikim lesenim pultom in velikansko omaro s številnimi zastekljenimi predali, iz katerih so vabljivo pogledovale pisane slaščice.
Slaščičarji v rokavicah
V eni izmed trgovin me je presenetil velik zastekljen prostor, v katerem je bilo mogoče opazovati slaščičarske mojstre in vajence pri delu. Na štedilniku so segrevali velike lonce s sladkorno maso. Ko je bila dovolj mehka, so jo zlili na marmornat pult, kjer se je ohlajala in gostila. Še vročo so v debelih gumijastih rokavicah dobro pregnetli in oblikovali v štruce. Iz njih so s svaljkanjem oblikovali nekakšne vrvi bele barve. Nekatere vrvi so obarvali in jih potem skupaj z belimi združevali v pletenice, ki so jih znova svaljkali.
Te pisane sladkorne vrvi so zvijali in rezali na poljubne dolžine ter tako dobili različne črtaste slaščice, ki so se na stranskem pultu hitro ohladile in strdile. Predstavo si je vredno ogledati, tudi če niste sladkosnedi. Za slaščice uporabljajo sladkor, vodo, olje poprove mete, barvilo in nekaj kisa. Slednji pripomore, da so sladkarije mehkejše, a zato je njihov rok trajanja krajši. Sladkor je treba raztopiti v primerni količini vode in kuhati, dokler ne nastane gosta masa. Potem dodajo druge sestavine in v rokavicah oblikujejo svaljke, špagete ali karkoli pač želijo. Pri delu morajo biti previdni, saj je maso mogoče oblikovati, le dokler je še vroča.
Sladko zdravilo revne vdove
Staromodne slaščice polkagris so na Švedskem že več kot stoletje del nepogrešljive ponudbe na različnih sejmih, še posebno božičnih. Zaradi prikupnega videza se jim tudi sam nisem mogel upreti. Priročen spominek so, pa še okusne, predvsem tradicionalne z okusom po mentolu.
Slaščice je začela izdelovati davnega leta 1859 revna ovdovela domačinka Amalia Eriksson. Prve bonbone je naredila za hudo prehlajeno hčerko Ido. Ker ni imela denarja za zdravnika in zdravila, je stopila sladkor, dodala olje
poprove mete in kis ter pustila maso, da se ohladi in strdi. Ida je ozdravela in Amalia je želela domače zdravilo ponuditi še drugim. Dobila je dovoljenje za prodajo in se tako počasi izkopala iz revščine. Slaščice je sprva izdelovala le ob koncih tedna. Postale pa so tako priljubljene, da je njeno prodajalno obiskal celo švedski princ Gustav Adolf z ženo Margareto. Amalia je skrbno čuvala recept za bonbone in zanj so izvedeli šele po njeni smrti. Dočakala je skoraj sto let, njeno delo pa je nadaljevala hči Ida.
Polkina slaščica
Pisane slaščice so začeli izdelovati še drugi in mesto Gränna je kmalu postalo znano prav zaradi njih. Še posebno so priljubljene lizike v obliki pastirske palice. Privlačni so tudi bonboni v steklenih kozarčkih, ki so lahko polnjeni s čokolado ali sadnim sirupom. Polkagris v dobesednem prevodu pomeni polka pujs. Prvi del imena je res povezan s plesom polka, drugi del pa je bil nekoč tudi izraz za slaščico. Torej polkina slaščica. V času njenega nastanka je namreč tudi na Švedskem postajal priljubljen slovanski ples polka in eno od njegovih različic je ob spremljavi harmonike še
danes mogoče videti na marsikateri lokalni zabavi.
Mesto Gränna prav zaradi slovitih slaščic vsako leto obišče več kot milijon radovednih sladkosnednežev. Vsako poletje na obrežju bližnjega jezera Vättern prirejajo tekmovanje v pripravi slaščic polkagris. Na njem so izdelali nekaj velikanskih lizik, ki so prišle v Guinnessovo knjigo rekordov. Najdaljša je bila dolga kar 287,7 metra, najvišja je merila 8,7 metra, najtežja pa je tehtala 2158 kilogramov.
Junaški pustolovci
Amalia Eriksson simbolično še danes opazuje slaščičarsko
dogajanje v mestu – ob glavni ulici je namreč postavljen njen kip v naravni velikosti.
Nedaleč stran je vredno obiskati še muzej, posvečen nenavadnemu podvigu, ki se ga je leta 1897 lotil domačin Salomon August Andrée. S še dvema pustolovcema so se odpravili na raziskovalno odpravo na skrajni sever zemeljske oble. Severni pol so nameravali preleteti z zračnim balonom in območje kartografirati. Toda po dobrih šestdesetih urah so bili zaradi slabih vremenskih razmer prisiljeni predčasno pristati. Do več sto kilometrov oddaljenih človeških bivališč so se skušali
prebiti s sanmi. A v dveh mesecih jim ni uspelo in vsi trije so umrli, njihova trupla so našli šele čez nekaj let.
V Gränni deluje nekaj manjših hotelov. Najcenejša možnost prenočevanja pa je sodobno urejen avtokamp, ki se razprostira tik ob jezeru. V bližini je pristanišče, v katerem vsak dan pristajajo manjši trajekti, namenjeni na bližnji otok Visingsö. Otok brez vzpetin je delno porasel s smrekovim gozdom, prevladujejo pa polja, med katerimi je raztresenih nekaj manjših naselij. Obiščete lahko tudi ruševine dveh gradov, kar je dovolj za nekajurni izlet.
Muzej gospodinjskih pripomočkov
Vättern je kar stokrat večji od Blejskega jezera, zato je videti skoraj kot morje. Največje mesto ob njem je Jönköping, ki se ponaša z več muzeji, med katerimi je najbolj nenavaden muzej vžigalic. V mestu so jih namreč izdelovali več kot stoletje dolgo. V bližnjem kraju Huskvarna pa še vedno deluje tovarna, katere ime je znano po vsem svetu. Pod blagovno znamko Husqvarna so začeli izdelovati puške, pozneje pa so proizvodnjo nadgradili s šivalnimi stroji, gospodinjskimi pripomočki, kuhinjami, orodjem za gozdarje in vrtnarje, motocikli in kolesi. V najstarejšem delu tovarne je privlačno urejen muzej aparatov in orodij, ki so jih razvili v desetletjih obstoja, njihovi nasledniki pa so zaradi inovativne in kakovostne izdelave cenjeni tudi danes. Še posebno nostalgičen je pogled v razstavne kuhinje z opremo iz petdesetih let preteklega stoletja.
Atraktivna plovba po vodnem kanalu
Zanimiv del preteklosti sem spoznaval še v pristaniškem mestu Motala. Tu je z jezerom povezan vodni kanal Gota, ki je nekoč pomembno pripomogel h gospodarskemu razvoju Švedske. Odprli so ga leta 1832 in je dolg 190 kilometrov. Od takrat je mogoče okoli petsto kilometrov dolgo pot med Göteborgom in Stockholmom prepluti skozi kanal in čez jezeri Vättern in Vänern, ki je največje švedsko jezero. Plovba po kanalu Gota je danes ena največjih turističnih atrakcij na Švedskem. V nekaj poletnih mesecih na svojih plovilih ali manjših ladjah po njem potuje več kot dva milijona turistov.