Šiškar Pip

Pip je osem let star jazbečar, ki je kot mladiček prišel v Ljubljano s Slovaškega. Prva leta je vsako jutro maširal po ulicah strogega centra prestolnice, zadnja leta pa živi v Šiški. Zdaj lahko že trdimo, da je tisti pravi Šiškar, saj se nekajkrat na teden povzpne tudi na »hišni hrib«, Rožnik.

Si je pa Pip v svoji soseski že zelo zgodaj ustvaril renome. Poznajo ga kot vztrajnega in glasnega čuvaja. Lastniki psov v njegovem rajonu se ga v jutranjih in večernih urah na daleč izogibajo. Pip ima namreč glasno in za marsikoga nadležno navado: mimoidoče – pse in njihove lastnike – rad pozdravlja z glasnim laježem. Kot da je resno vzel svojo vlogo, ki mu pripada z imenom. Poimenovan je namreč po psu inšpektorja v enem od mladinskih romanov. Pip je tudi tiste vrste psa, ki se ga hitro prime oznaka simpatični posebnež. Njegova ljubka in nežna pojava, ki jo zaokrožijo velike in tople oči, so lahko včasih tudi le krinka njegovega razpoloženja. Pip zelo rad pokaže zobe. Le dvajset centimetrov visoki jazbečar je tudi izjemno vztrajen in trmast. Ko mu ustreza, tudi zelo igriv. Obožuje udobje salonskega psa, domači so mu kavč, postelja in mehke blazine. Pokrit z odejo se najraje privije k nogam.

Navkljub svojemu značaju pa so njegova največja strast žogice. Obožuje parketni nogomet, odličen je v potiskanju žogice z gobčkom. Tudi obroka ne poje brez nje. Simpatičnemu gospodu nikoli ne zmanjka pravih oboževalk. Najbolj zagreta je lastnikova nečakinja, ki je zanj sešila odejo in blazino, ki sta nameščeni v pasji posteljici.