Klic na pomoč s trkanjem na les
Zelo staro vraževerje, ki ga poznajo domala povsod po svetu – Da nam le zlo ne bi prekrižalo poti
Vraževerja so del človeške kulture bržkone že ves čas, odkar se je homo sapiens začel spraševati o vplivih okolja. Praviloma dajejo občutek sposobnosti nadzora nad nepredvidljivimi vidiki življenja. Eno najbolj vseprisotnih vraževerij je trkanje na les, praksa, namenjena preprečevanju nesreče ali prevare po tem, ko smo izrekli nekaj pozitivnega. Kje je izvor tega vraževerja, kakšne so podobne prakse po svetu in zakaj ljudje še naprej verjamejo v takšne tradicije?
Natančen izvor trkanja po lesu sicer ni jasen, čeprav ima bržkone korenine v človekovem načinu razmišljanja in psihi. Če po tem, ko izrečemo nekaj lepega, potrkamo po lesu, si tudi v naši družbi na neki način pritrdimo in izrazimo upanje, da bo tako tudi naprej. V trkanju je nekaj skrivnostno pomirjujočega.
Več teorij
Vpogled v začetke takšnega prepričanja ponuja več teorij. Ena od prevladujočih je zakoreninjena v starodavnih poganskih verovanjih. Kelti, recimo, so verjeli, da v drevesih, zlasti v hrastih, prebivajo duhovi in bogovi. S trkanjem po deblu so skušali priklicati zaščito ali naklonjenost teh nadnaravnih bitij. Mislili so, da s tem na pomoč prikličejo dobrohotne duhove ali preprečijo, da bi zli duhovi izvedeli za njihove načrte.
Drevesa so imela tudi v slovanskih kulturah velik duhovni in simbolni pomen, pogosto so veljala za sveta in prežeta z različnimi mističnimi lastnostmi.
Druga teorija izvira iz zgodnjega krščanstva, kjer je les simboliziral križ, na katerem je bil Jezus križan. Na trkanje po lesu so zato gledali kot na klicanje Kristusove zaščite. Verjeli so, da tako varujejo posameznike pred zlom in nesrečo.
Od Španije do Indije
Koncept trkanja je precej razširjen. V Španiji ljudje pravijo »tocar madera« (dotakni se lesa), da bi se izognili nesreči, podobno funkcijo ima angleški »knock on wood«. V Turčiji ljudje pogosto rečejo »maşallah«, da bi preprečili zlo, čemur sledi kretnja dotikanja lesa ali potrkavanja na predmet v bližini. To naj bi preprečilo, da bi zavist in negativna energija vplivala na osebo.
Italijani pogosto rečejo »tocca ferro«, kar pomeni »dotaknite se železa« (namesto lesa). Morda zato, ker so v starem Rimu verjeli, da ima železo zaščitne lastnosti.
V Indiji ljudje medtem rečejo »nazar na lage« (naj ne boste deležni zlobe), ko nekomu dajo kompliment, čemur sledi potrkavanje po lesu ali kakšna druga »zaščitna« kretnja. To je globoko zakoreninjeno v veri.
Kljub napredku v znanosti in racionalnem mišljenju vraževerja, kot je trkanje na les, ostajajo. Razlogi za to so večplastni in vključujejo psihološke, kulturne ter socialne dejavnike.
Psihološko udobje
Koncept trkanja je precej razširjen. V Španiji ljudje pravijo »tocar madera« (dotakni se lesa), da bi se izognili nesreči, podobno funkcijo ima angleški »knock on wood«. V Turčiji ljudje pogosto rečejo »maşallah«, da bi preprečili zlo, čemur sledi kretnja dotikanja lesa ali potrkavanja na predmet v bližini.
Pri tem gre za nekakšno psihološko udobje. Vraževerja namreč zagotavljajo občutek nadzora v nepredvidljivem svetu. »Vraževerje je način, kako se ljudje spopadajo s tesnobo in negotovostjo,« je nekoč dejal behavioristični psiholog Stuart Vyse. »Vzbujajo občutek pomiritve, tudi če dejanja nimajo nobene logične podlage.«
Ljudje smo za nameček nagnjeni h kognitivnim pristranskostim, kot sta iluzija nadzora in prepoznavanje vzorcev. Ljudje nepovezane dogodke pogosto povezujejo v vzorce, ki krepijo vraževerno vedenje. Na primer, če nekdo potrka na les in nato doživi srečo, lahko dejanju pripiše pozitiven izid in s tem okrepi lastno prepričanje.
Medtem ko se številna vraževerja res zdijo iracionalna, njihova vztrajnost poudarja zapleteno medsebojno delovanje človeške psihologije, kulture in družbe. Živimo v precej nepredvidljivem svetu, vraževerja pa ponujajo način za spopadanje z negotovostjo. Spominjajo nas na našo kulturno dediščino in iskanje smisla, prav tako pa nas, saj veste, zaščitijo pred neznanim.
Prihodnjič: Številka 13