Veliki leščur – zdaj šteje prav vsak
Naše največje školjke so skoraj povsem izginile – Po velikem pomoru zdaj opažajo posamezne leščurčke – Lupin leščurjev ni dovoljeno odnašati s plaž
Še pred desetletjem so pred kopalno sezono potapljači z morskih plitvin na portoroški plaži previdno selili po 600 ali 800 leščurjev, največjih sredozemskih školjk, na večje globine. Toliko jih je bilo, da so že oteževali kopanje, saj lahko z ostrimi lupinami poškodujejo kopalce. V zadnjih letih tega ni več treba početi. Leščurji so doživeli »pandemijo«. Mikroskopsko majhen parazit, zanje smrtonosen, jih je najprej iztrebil v Španiji in drugih delih Sredozemlja, nazadnje pa je leta 2020 z morskimi tokovi dosegel tudi Jadran in slovensko morje. Leščurji so začeli poginjati, na obalo je naplavljalo vedno več praznih lupin teh impozantnih školjk.
Naj že na začetku opozorimo, da z morja ali obale ni dovoljeno pobirati in odnašati niti praznih lupin leščurjev, kaj šele živih primerkov. Lupine velikega leščurja na morskem dnu nudijo pomembna zatočišča za naseljevanje drugega morskega življa: za rakce, alge, mahovnjake, črve cevkarje, ostrige ... Veliki leščur je zaščitena in zdaj kritično ogrožena školjka. Pri nas je za uničevanje leščurjev zagrožena kazen 584 evrov in do pet let zapora. Na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo so približno 70 primerkov – še pred prihodom parazita v naše morje – preventivno presadili v laguno Škocjanskega zatoka, da bi v tamkajšnjem rezervatu ohranili podmladek. A niti tam leščurjem ni uspelo preživeti. Od prej velike populacije jih je v slovenskem morju, podobno kot drugje v Sredozemlju, poginilo več kot 99 odstotkov.
Dragoceni preživeli primerki
A vendarle ne čisto vsi. »Opažamo mladice leščurjev, kar pomeni, da jih je nekaj še ostalo in so dovolj veliki, da se razmnožujejo. Naš sodelavec Ciril Mlinar Cic je pred nekaj dnevi opazil leščurja, ki je spuščal gamete, torej se je razmnoževal,« pravi dr. Borut Mavrič, biolog in vodja Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo. Leščurji so pri razmnoževanju posebneži; so dvospolna bitja, kar pomeni, da vsak sam poskrbi za oploditev spolnih celic, vendar kljub temu v življenju spreminjajo spol.
Primerke leščurjev zdaj opažajo na različnih lokacijah od Sečovelj do Debelega rtiča, v plitvinah in bolj globokem morju. Paraziti so še vedno tu, vendar jih je zdaj manj, ker je manj
tudi leščurjev. Poleg tega tudi predatorji, denimo orade, radi napadajo ličinke leščurjev.
»Stanje populacije leščurjev je še vedno precej negotovo. Tako malo jih je, da gre lahko hitro vse narobe. Ne vemo, kaj se bo zgodilo,« dodaja biolog. Tudi višja temperatura morja v globinah, ko se morje še dolgo v jesen ne ohladi dovolj, ne prizanaša morskemu življu, pojasni. »Glavni pomori leščurjev se zgodijo prav na koncu poletja. Takrat doživljajo temperaturni stres, poleg tega je konec razmnoževalnega obdobja, ki pobere leščurjem veliko energije, potem so tukaj še okužbe. Leščurji začnejo poginjati zaradi vseh teh dejavnikov skupaj. Višje temperature pomenijo stres tudi zanje,« razlaga Mavrič.
Obveščajo jih o leščurjih
Kmalu se bo začela kopalna in navtična sezona. Če bodo kopalci naleteli na leščurja na morskem dnu, naj ga pustijo čim bolj pri miru. Na Morski biološki postaji priporočajo, da jim prek elektronske pošte javijo, če opazijo živ primerek, tudi njegovo velikost in lokacijo. Za preverjanje, ali je školjka živa, je dovolj vrh lupine nežno oplaziti z roko. Zdrava školjka se ob dražljaju v nekaj sekundah zapre. Poročanja o živih leščurjih so pomembna, da lahko znanstveniki zabeležijo primerke, ki kljub epidemiji še živijo. Preživeli leščurji so pomembni za okrevanje populacije in ohranitev vrste. Znanstveniki seveda ne morejo prečesati celotnih morskih območij in s poročanjem tako državljani sodelujejo v znanosti. Prav tako so naši biologi že v stiku z domačimi ribiči in potapljači, ki jih prav tako obveščajo, ko opazijo žive leščurje. »Navtiki pa naj se izogibajo priobalnemu sidranju. To je bilo že v preteklosti razlog za uničenje posameznih primerkov, zdaj, ko jih je toliko manj, pa je vsak posamezni leščur vreden še toliko več. Zdaj čisto vsak šteje,« opozarja Borut Mavrič.
Skupina raziskovalcev Morske biološke postaje zadnja leta sodeluje v mednarodnem projektu Life Pinna, skupaj z italijanskimi inštituti, v katerem raziskujejo, kaj se je zgodilo z leščurji in kako jih ohraniti. Proučujejo tudi zloglasnega parazi
ta (Happlosporidium pinnae), ki je zdesetkal populacijo največje sredozemske školjke.
Na Hrvaškem, kjer prav tako spremljajo preživele velike leščurje, so znanstveniki nedavno na posvetu o leščurjih na Brionih povedali, da v celotnem hrvaškem Jadranu spremljajo samo 23 živih primerkov. Še večje število so jih lani in letos v našem morju zaznali naši raziskovalci. A po najbolj optimističnem scenariju bi leščurji potrebovali vsaj desetletje, preden bi se spet namnožili na število iz časov pred množičnim poginom.
Leščurje ščitijo zakon o ohranjanju narave, barcelonska konvencija in evropska direktiva o habitatih. Kazen za njihovo uničevanje znaša pri nas 584 evrov ali do pet let zapora.