Misliti moramo na druge in nase
Sami sebi in drugim lahko zastavimo prava vprašanja in tako vemo, kaj storiti – Reči ni pametno jemati preveč osebno
Sebičnost srečamo in doživimo. V življenju ničkolikokrat. Toda kaj storiti, ko naletimo na sebičneža? Obstaja morda kakšen varovalni urok, s katerim rešimo neprijetne situacije? Hm, uroka resda ni, se pa lahko na neki način zaščitimo.
Prvi korak je, da poskušamo razumeti, zakaj je nekdo takšen, kot je. Če razumemo ali ugotovimo, kaj nekoga motivira, se laže odzovemo na način, da njegovo sebičnost ustavimo ali jo omejimo.
Pogosto denimo domnevamo, da nekdo sčasoma postane bolj jezen in morda sebičen, toda to ni vedno res. Nekateri ljudje so takšni vse življenje.
Otroke moramo razumeti
Za majhne otroke tudi vemo, da so vedno sebični. Takšne nas je naredila evolucija in takšni so otroci, ko so še majhni. Del vzgoje otrok za življenje v družbenem svetu je torej, da jim pomagamo razumeti, da imajo drugi ljudje prav tako čustva in potrebe, ki jih je treba spoštovati. Vendar se s to sposobnostjo ne rodijo in ni nespodobno, če želijo v določnih obdobjih odraščanja zadovoljiti predvsem svoje potrebe.
Tudi v starosti človek nekako gleda vse bolj nase. Običajno so razlog zaskrbljenost in strahovi, ki nas lahko spremljajo v poznem življenjskem obdobju. Včasih je človek še premlad, da bi iskal pomoč, in prestar, da bi lahko vse počel tako kot nekoč. Drugi korak je, da reči vendarle ne jemljemo preveč osebno. To je pravzaprav glavno »orodje« za obvladovanje številnih vedenj.
Če je v družinskem krogu nekdo, ki zaradi staranja ali strahov postane bolj egocentričen, je mogoče najti rešitev, da te strahove omilimo. Če se nekdo boji biti sam, ne bi pa se kam preselil ali imel koga pri sebi, potem se lahko dogovorimo za redne obiske. To lahko strahove in skrbi pomiri.
In še: samo zato, ker nekdo pravi, da ste sebični, ni nujno, da dejansko delate kaj narobe. Verjetno to pomeni, da želi, da bi počeli kaj drugega – kar je morda prav zanj, toda ni nujno dobro za vas.
Vselej se moramo zavedati – in to je tretji korak – da se lahko v predpostavkah zmotimo ali se zmotijo drugi, da so te napačne ali zavajajoče.
Ključna vprašanja
Eden koristnih načinov, kako se soočiti z obtožbami nekoga, da ste sebični, je, da jih z zamišljenim glasom vprašate, kaj mislijo s tem. Ali lahko razložijo, kako ste sebični? Kaj naj bi naredili drugače?
Takšna vprašanja lahko zastavimo tudi sami sebi. Na primer, nekateri menijo, da je imeti otroka nesebično početje, in obratno, da je sebično, če otrok nimamo. Toda ali je to res? Nekateri imajo otroke, ker želijo biti ljubljeni ali biti ljubeči, kar je tudi na neki način sebično. Toda s takšnimi sebičnimi razlogi ni nič narobe. Pomembno je le, da ne domnevate, da so res nesebični.
Torej, z nekaterimi oblikami sebičnosti se moramo sprijazniti. Gre namreč za to, da nikoli ne smemo pozabiti, da je določena mera sebičnosti lahko zdrava. Moramo skrbeti zase. Ko pa naletimo na negativno sebičnost, se moramo zaščititi. Od takšnega človeka se lahko umaknemo, ga poskušamo razumeti in ga tudi opomniti, da je morda njegovo ravnanje sebično na način, da škodi drugim. Presenečeni bi bili, koliko ljudi bi se šele tedaj zavedlo, da njihovo postopanje morda res ni najbolj primerno in korektno do drugih. Kot pri vsem je tudi tu komunikacija v jedru razreševanja kratkih stikov v odnosih med ljudmi.
Samo zato, ker nekdo pravi, da ste sebični, ni nujno, da dejansko delate kaj narobe. Verjetno to pomeni, da želi, da bi počeli kaj drugega – kar je morda prav zanj, toda ni nujno dobro za vas.