Uglaševalec išče dušo inštrumenta
Marko Ušeničnik je med redkimi mojstri, ki se ukvarjajo z uglaševanjem klavirjev in pianinov – Poklic, ki združuje ljubezen do glasbe in rokodelskih spretnosti
Uglaševalec klavirja je med najredkejšimi poklici. Pri nas jih komaj lahko preštejemo na prste obeh rok. Marko Ušeničnik iz Gorenje vasi v Poljanski dolini je eden izmed njih. Šole, ki bi usposabljala kandidate za uglaševalce, pri nas ni. Za pridobitev kakovostnega cehovskega znanja so potrebna šolanja na številnih tečajih predvsem v tujini. Gre gotovo za mojstre v najžlahtnejšem pomenu besede. Uglaševalec ne išče zgolj pravih tonov, ampak dušo inštrumenta.
Ljubezen do glasbe, izostren posluh, dobršna mera potrpežljivosti, pa še rokodelske spretnosti – to je dobra kombinacija lastnosti za uglaševalca. Ob tem pa je potrebno predvsem trdo delo, da se izostri uho, dodaja Marko Ušeničnik. »Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj uglaševalec klavirjev. Vedno me je sicer zanimalo, kako nekdo z uglaševalskim ključem v roki sliši pravi ton, a se mi je zdelo sprva tako nedosegljivo,« pravi akademsko izobraženi glasbenik, zborovodja in učitelj glasbenega pouka na osnovni šoli. Glasbene kilometrine mu ne manjka, poleg klavirja igra še na orgle, kahon, kljunasto flavto in kitaro. »A na kitari je šest strun in jo lahko uglasiš v nekaj minutah. Ko pa dvigneš pokrov pianina ali klavirja, zagledaš 220 ali več strun. Del tipk ima po eno struno, del tipk po dve, večji del pa jih ima po tri. In že če ena sama struna v tem trojčku ne zveni pravilno, bo tipka zvenela neuglašeno …« razlaga osnove zapletenega mehanizma izpod pokrova inštrumenta.
Znanje je sprva iskal pri uglaševalcu Vasji Lobodi, nato v Japan Piano centru, pri restavratorju in uglaševalcu Andreju Novaku, uglaševalcu Sandiju De Simoneju, na tečaju Konzervatorija Santa Cecilia v Rimu pri italijanskem mojstru Mauru Buccittiju, pri Yamahinem mojstru Macumotu Šinji in drugih. »Teorija je eno, ko se moraš sam preizkusiti, pa spoznaš, da je to kar izziv in odgovornost. Ne nazadnje je tudi od dobro uglašenega klavirja odvisno, ali bo koncert dober ali slab. Še tako dober pianist ne more v celoti zablesteti, če je klavir slabo uglašen.« Koliko klavirjev je uglasil, preden je prišel do ravni, ki si jo je želel? »To je, kot bi me vprašali, koliko potic moraš speči, da si mojster v peki. Veliko. Vsaj 300 sem jih uglasil, da sem resnično miren v tem. Na začetku sem potreboval več časa, z izkušnjami pa gre hitreje in uglaševanje traja približno dve ali tri ure, odvisno od tega, ali gre le za uglasitev, vzdrževanje ali je treba mehansko kaj popraviti,« pove.
Aparati pomagajo, a človeško uho uglasi lepše
Uglaševalcem danes pomagajo aparati, ki na podlagi frekvenc pokažejo višino tona. Spomnimo se, kako je pred nekaj leti tak aparat v prtljagi ruskega pianista povzročil velik preplah na mejnem prehodu Obrežje. Posredovali so celo specialisti za eksplozivne naprave, ker so uglaševalski aparat zamenjali za bombo. Marko Ušeničnik aparata ne uporablja in se ne želi
zanašati nanj. »Že od začetka sem se želel naučiti uglaševanja inštrumenta zgolj na uho. Hotel sem izostriti posluh do te mere, da bom slišal razmerja med toni in tako dosegel, da bo lepo zvenelo. Kar garal sem za to, a z železno voljo mi je uspelo in danes sem ponosen na to. Sem eden redkih, ki še uglašujejo samo s posluhom. Aparat seveda pomaga inštrument uglasiti lažje in hitreje, človeško uho pa zazna tudi najmanjše nianse in je za spoznanje drugače ter zato vse skupaj zveni lepše. V osebno zadovoljstvo mi je, ko slišim, da je uspelo,« pravi Ušeničnik.
Sodobnih električnih in digitalnih klavirjev ni treba uglaševati, a to ne pomeni, da bo poklic izumrl, nasprotno, uglaševalci klavirjev so zelo iskani. »Glasbene šole in koncertne dvorane še vedno dajejo prednost klasičnim inštrumentom. Elektronika lahko pomaga, v celoti pa ne more nadomestiti klasičnega inštrumenta. Kdor se uči zgolj na elektronskem inštrumentu, bo zelo težko pridobil dober občutek, koliko mora pritisniti na tipko, da bo izvabil zelo tih ali zelo glasen ton. Ta občutek da samo klasičen inštrument,« pojasni. Ključni so tudi alikvotni toni, tisti skoraj neslišni sozveneči toni, ki zazvenijo hkrati s tistim, na katerega pritisneš s klavirsko tipko. Šele ti toni skupaj z osnovnim naredijo zvok bogat in barvit. »Zvok mora biti kot ikebana. Ne zgolj ena rožica, ampak več cvetov. Na elektronskih pianinih so toni posneti, v živo na inštrumentih pa je ta zven z alikvotnimi toni vse kaj drugega.«
V klavirju je na tisoče gibljivih delov
Seveda je treba klasične inštrumente redno uglaševati. Kovina in les dihata,
temperatura in vlaga vplivata na materiale, ki se raztezajo in krčijo. Strune sčasoma popustijo in jih je treba priviti nazaj, da bodo zvenele pravilno. Uglaševanje se začne v srednjem delu klaviature, pri tonu a1, ki se ga uglasi na 440 hercev. To je mednarodno določen osnovni ton. »Najprej uglasim eno oktavo, to je 13 zaporednih poltonov. To se imenuje temperatura, torej da so toni prve oktave res uglašeni med seboj. Na podlagi temperature grem višje in nižje v pravilnih razmerjih med toni, da lepo zveni,« opisuje. Koncertne klavirje, ki jih spremljajo pevci ali drugi inštrumenti, pa se lahko uglasi tudi na malce višjo frekvenco od osnovne, denimo na 442 ali celo 443 hercev. In ja, poklicna deformacija je tudi pri uglaševalcih klavirjev redna spremljevalka, prizna Ušeničnik. Na koncertih ali nastopih vzporedno s skladbo nehote posluša, ali je inštrument dobro uglašen. Klavir je izjemno zapleteno glasbilo. Sestavljen je iz skrbno izbranih in obdelanih vrst lesa, različne mehkobe, denimo smreka za zvočno ploščo ali tipke, mostovi so iz javorja ali bukve, kladivca iz oreha ali mahagonija … V inštrumentu samem se skriva zapletena mehanika, za vsako tipko je cel sklop gibljivih delov, ki poskrbijo, da se mehanski pritisk na tipko prenese na struno in celoten sistem. Uglaševalec mora v tej mehaniki zaznati dušo inštrumenta, poudarja Ušeničnik. »Strankam, ki me pokličejo za uglaševanje pianina ali klavirja, že vnaprej povem, da pridem pogledat inštrument kot celoto,« poudarja. Pomembno je, denimo, da se vsakih nekaj let s kapljico olja namaže gibljive dele. »Več kot 1200 točk sem naštel, kamor kanem olje v klavirskem mehanizmu, da gladko deluje. Sledijo nastavitve za pedala, ki rada zaškripajo. Tudi klaviatura mora biti uravnana, ker se sčasoma z igranjem določene tipke posedejo in jih je treba podložiti, da so znova na svojem mestu … Kladivca morajo biti nastavljena tako, da se ravno prav približajo struni, da ne udarijo preveč in da se ravno prav odbijejo nazaj. Ko filc, s katerim so obdana kladivca, postane trd, dobi inštrument bolj steklen zven, zato je treba z intonirno iglo prebadati filc, da se malce zmehča in spet zveni mehkeje,« opisuje najosnovnejše nastavitve, ki jih opravi na »sistematskem pregledu« inštrumenta. Običajno je za domačo rabo pianina dovolj, da se ga uglasi enkrat na leto.
V kurilni sezoni se inštrument suši
V delovni torbi uglaševalca so številna nenavadna orodja. Tu so ključi za uglaševanje, posebej oblikovani dolgi izvijači, s katerimi lahko uglaševalec seže daleč v klavirski mehanizem, orodje za nastavitev pilotov (distančnikov med tipko in mehaniko), orodja za menjavo strun, za brušenje kladivc, krogci za podstavljanje pod tipko, da se jo uravna na pravilno višino …
V večini slovenskih domov inštrumenti niso igrača ali stojalo za rože, ampak lastniki želijo lepo skrbeti zanje. V prostoru s klavirjem ali pianinom je treba vzdrževati od 40- do 60-odstotno stopnjo vlage. Najbolj škodljiva za pianino je kurilna sezona, ko se zrak v prostorih lahko zelo izsuši. »V eni od ljubljanskih blokov je bil inštrument v prostoru z izjemno suhim zrakom, s komaj desetodstotno vlažnostjo. Po samo dveh mesecih uporabe je bil že v tako slabem stanju, da so se osovine mehanike pri mnogih tipkah pomaknile s svojega položaja do točke, ko bi se že lahko snele. V tem primeru bi se lahko poškodovala mehanika samih tipk. Kar pa je še huje – zaradi izsušitve bi lahko počila resonančna plošča na zadnji strani inštrumenta. To pa pomeni, da bi bilo potrebno zelo drago popravilo, ali celo, da gre inštrument lahko samo še v smeti,« opozarja uglaševalec, ki ga ljubitelji glasbe velikokrat pokličejo tudi kot svetovalca pred nakupom klavirja ali pianina.
Marko Ušeničnik je ponosen na svoj posebni poklic. Nič manj pa ga ne veseli delo učitelja glasbenega pouka v osnovni šoli v Škofji Loki. »Otrokom skušam vcepiti ljubezen do glasbe in tudi to je izziv, posebno pri tistih, ki imajo mogoče na prvo žogo glasbo za manj pomembno. Včasih mi kdo od učencev reče, kaj mi bo glasba v življenju, jaz bom mehanik. Pa mu odgovorim: če ne boš slišal, da je z motorjem nekaj narobe, ne boš dober mehanik. Marsikdo ima napačno predstavo, da je glasba samo za nadarjene, ali pa ima slabo izkušnjo, ko ga je kdo nekoč zavrnil, češ da ne zna peti. S tem lahko otroku naredimo veliko škode. Vsi imamo posluh, vprašanje je le, koliko ga razvijemo,« poudarja učitelj. Vrata v svet glasbe mu je že v otroštvu odprla mama, ki je bila organistka. Želi si, da bi se tradicija nadaljevala in bi tudi kdo od njegovih štirih otrok našel svoj poklic v glasbi, morda celo v uglaševanju klavirjev.
»Več kot 1200 točk sem naštel, kamor kanem olje v klavirskem mehanizmu, da gladko deluje.«