Ni treba biti doktor, da se ukvarjaš z znanostjo
Mednarodnega dne žensk in deklet v znanosti so se spomnili v Tehno parku Celje in organizirali okroglo mizo, na kateri so sodelovale same izjemne znanstvenice in delile svoje zgodbe
Enajsti februar je generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. Namen je bil preprost: opozoriti in spodbuditi polni, enak dostop in sodelovanje žensk na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike. Čeprav smo ženske danes prisotne na malodane vseh področjih in smo zakonsko enakopravne z moškimi, pa statistični podatki še vedno kažejo na določene vrzeli in je nezavedna diskriminacija tista, ki ženske opominja, da vstopajo ali so vstopile na področje, kjer so nekdaj dominirali predvsem moški. Podatek, da je od leta 1901 do 2023 Nobelovo nagrado in nagrado Sveriges Riksbank za ekonomske znanosti v spomin na Alfreda Nobela prejelo le 64 žensk, Marie Curie dvakrat, in kar 894 moških, je zato več kot pomenljiv in sporoča marsikaj.
Mednarodnega dne žensk in deklet v znanosti smo se spomnili tudi pri nas, Tehno park Celje je namreč organiziral okroglo mizo Ženske v znanosti, katere namen je bil mlade navdušiti za znanstvene poklice ter jim odgovoriti na vprašanja, ki se jim zastavljajo pred odločitvijo o poklicni poti. Na okrogli mizi so sodelovale same izjemne znanstvenice, ki so delile svoje zgodbe, opozorile na ovire, s katerimi so se srečevale ali se srečujejo na svoji poklicni poti, ter podale odgovore na to, kako čim uspešnejše krmariti in delovati na tem, nekdaj predvsem moškem področju. Zaupale so nam tudi kakšno povsem konkretno stereotipno izjavo ali opazko, ki jo dobijo z moške ali celo ženske strani, in poudarile, da so za več žensk v znanosti ključni dober mentor, podpora okolja, predvsem pa več in več žensk, kajpada, ki postajajo spodbuda druga drugi.
Nezavedna pristranskost
Astrofizičarka Andreja Gomboc je raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo ter redna profesorica
za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, raziskuje pojave, povezane s črnimi luknjami, je vodja projektov Evropske vesoljske agencije, soustanoviteljica prvega slovenskega teleskopa v Čilu in še mnogo več. Kot je povedala, je bila za to, da se je njena poklicna pot odvila, kot se je, ključna podpora staršev in profesorja fizike v srednji šoli, ki ji je vzbudil zanimanje za to področje. V nadaljevanju, ko je že doktorirala in odšla na postdoktorski študij v tujino, pa je bila ključna podpora partnerja, saj je imela v tistem času tudi že hčerko. »Veliko žensk takrat konča svojo znanstveno pot,« je poudarila. »Ker nas je malo, lahko dobiš kdaj občutek nekakšnega sindroma vsiljivke, da torej ne sodiš v to okolje. Zato je tako pomembno, da je več žensk, ker se potem tudi druge lažje odločijo za delovanje na znanstvenem področju.« Andreja Gomboc je prepričana, da je v Sloveniji pravzaprav največja ovira
to, da je še vedno veliko nezavedne pristranskosti, ki se kaže v tem, da se ženske velikokrat ne morejo premakniti s tistih najnižjih položajev ali da se kar porazgubijo, ko gremo višje po hierarhični lestvici. Malo imamo namreč žensk na vodilnih položajih. Pogosto na tej poti odnehajo ali gredo v druge poklice. Ko pogleda svojo pot nazaj, se ji zdi, da je morala vložiti nekaj več truda in imeti malo debelejšo kožo kot njeni moški kolegi. Za prispodobo vzame goro, ki ima eno stran položnejšo, drugo pa strmejšo. »Ženska po navadi pleza na strmejši strani in sama, medtem ko moški na položnejši in v skupini.«
Spomni se tudi opazke starejšega profesorja matematike, ko je šla s sošolko na doktorskem študiju v četrto nadstropje fakultete, kjer so bile pisarne profesorjev in predavalnica za podiplomske študente. Profesor ju je vprašal, zakaj sta v četrtem nadstropju, in pripomnil, da zdaj so pa že ženske tu. »Sošolka se je pošalila in odvrnila: 'Najbrž mislite, da smo polepšale nadstropje.' On pa je odvrnil le: 'Ne, pokvarile.' Takih stvari res ni spodbudno slišati. Je pa gotovo več od teh odkritih diskriminacij, ki se dogajajo za zaprtimi vrati. Na primer, komu bodo ponudili določeno delovno mesto, koga bodo predlagali za nagrade …«
Ovire postavljamo že starši
Nataša Kovačić, doktorica analizne kemije, ki je delovala v različnih analiznih laboratorijih, je danes podjetnica in ustanoviteljica linije naravne kozmetike NAT Cosmetics. Obenem je tudi mama štirih otrok, kar je za marsikaterega moškega, s katerimi se srečuje v svojem poslu – kot nam pove, kar 80 odstotkov kozmetičnih podjetij vodijo moški in nare
kujejo trende v ženski kozmetiki –, presenetljivo.
Ena njenih anekdot: »Vsi me malce čudno pogledajo, ko povem, da imam štiri otroke. Ko sem še predavala, sem se nekoč pogovarjala s profesorjem iz Avstrije tudi o družinskih zadevah. Z ženo, ki je prav tako delala na fakulteti, sta načrtovala družino in ob tem je dejal, da bo ona potem ostala doma. Vsi prisotni smo ob tem ostali tiho. Nato me je pač moral vprašati, koliko otrok imam sama. Ko sem odvrnila, da štiri, je bil le začuden, zanj je bilo zelo neverjetno, da delam, saj tudi za izobražene ženske v Avstriji velja, da če imajo več kot dva otroka, ostanejo doma in je moški tisti, ki vzdržuje družino.«
Nataša Kovačić je kot vse udeleženke okrogle mize prepričana, da je okolje oziroma družba tista, ki nam postavlja omejitve in poudarja vloge, ki naj bi jih imele ženske v družbi. »Poleg tega, da smo delovne ženske oziroma ženske s kariero, se nas še vedno precej povezuje tudi z opravljanjem družinskih vlog. Že starši sami začnemo pravzaprav postavljati otrokom prve ovire zaradi njihovega spola, ko jim na primer rečemo, tega pa ti ne boš delala, ker si punčka.« Kot pove, sama zelo pazi, da tega ne počne in da svojim otrokom ne postavlja omejitev zaradi njihovega spola, temveč jih usmerja glede njihovih sposobnosti.
Inženirka kemijskega inženirstva Ana Oberlintner deluje na odseku za Katalizo in reakcijsko inženirstvo Kemijskega inštituta v Ljubljani, njene raziskave pa so usmerjene na področje trajnostnih materialov na osnovi biopolimerov, kot sta na primer celuloza in škrob. Tudi ona potrdi, da okolje najbolj oblikuje prepričanja ljudi, in ker se ženske pogosteje pojavljajo v poklicih oskrbe, nege, izobraževanja in vzgoje, to daje dekletom zelo močan signal, da tja tudi spadajo, medtem ko je le malo moških vzgojiteljev in učiteljev.
»Nezavedna diskriminacija pomeni tudi, da se neka skupina druži s šefom in popoldne spije kakšno pivo, v kar pa ženske po navadi niso vključene, ker gredo po službi pač domov k družini. V znanosti je zelo pomembno, da si ob pravem času na pravem kraju, ko gre za napredovanja ali za kakšno priložnost. Tu mislim, da pride do diskriminacij, kajti ženske takih priložnosti ne dobijo.«
Tudi Ana se spominja stereotipne izjave, ko je še opravljala raziskovalno delo v okviru magisterija. Prišla je iz ust ženske. »Ko mi eksperimenti niso najbolje šli, mi je mentorica dejala, naj se malo zresnim in manj mislim na fante. Takrat sem ugotovila, da imajo tudi ženske same veliko te nezavedne pristranskosti.«
Izguba žensk
Fizičarka Tanja Goričanec je zaposlena na odseku za reaktorsko fiziko na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer se ukvarja z naprednimi simulacijami fuzijskih reaktorjev in preučuje fizikalno dogajanje v reaktorski sredici. Obenem je tudi predsednica mreže mlade generacije Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije ter si prizadeva za boljšo prepoznavnost in pomembnost jedrske energije ob prehodu v nizkoogljično družbo.
»Verjetno potrebujemo še nekaj korakov v smer, da nas bo družba gledala enakovredno z moškimi. Toda pomembno je, da delamo te korake, ne morejo pa se velike spremembe zgoditi čez noč. Je pa res, da med mladimi niti ni več opaziti razlikovanja med moškimi in ženskami.«
Tanja je prepričana, da se največ izgub žensk v znanosti zgodi na prehodu doktorskega študija v postdoktorskega, ki poteka v tujini in traja eno leto. »Težko se je odseliti v tujino, saj nas ima veliko v tem času že družino. Toda na tem področju se že dogajajo spremembe, ki bi ta pravila spremenila,« je spregovorila in dodala pozitivno sporočilo, da se sama ni nikoli počutila odrinjena kot ženska na svojem področju delovanja, čeprav je bila vedno edina v moški skupini in kolektivu. »Je pa gotovo ključno, da je v znanosti več žensk, ki so nam vzornice, ker bo to pritegnilo tudi več žensk.«
Strojna inženirka Katja Klinar s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, ki deluje v laboratoriju za hlajenje in daljinsko energetiko, se trenutno ukvarja, kot je na kratko razložila, predvsem s pregrevanji pametnih telefonov. Kako torej doseči, da se telefoni ne pregrevajo in zato ne pokvarijo ali eksplodirajo ter niso škodljivi okolju in ljudem. Klinarjeva v svojem sproščenem slogu poda pomenljiv komentar, ko gre za ukvarjanje z znanostjo. »Doktorat ni pogoj, da se človek ukvarja z znanostjo. Res je, da nas večina tu dela na fakultetah, toda veliko mojih sošolcev iz fizike in strojništva se ukvarja z znanostjo, pa niso doktorji.«
Kot je prepričana, je za vsakega, predvsem pa žensko, ki nastopi v znanosti, pomembno, v kakšnem okolju odrašča in deluje, kakšnega partnerja ima, kako spodbudno je delovno okolje in krog ljudi, s katerimi se druži, ali ima možnost, da kdaj starši popazijo na otroke. Če tega ni, se lahko hitro zgodi, da zaide drugam, ker so ovire prevelike in potem zamenja službo ter se začne ukvarjati z drugimi stvarmi.