Tradicionalni korejski prehranjevalni običaj
Kimči je korejska varianta fermentirane zelenjave, največkrat zelja z dodatkom začimb in velja za simbol Južne Koreje
Uživanje fermentirane hrane je bogat del azijske prehranjevalne kulture, še zlasti v Južni in Severni Koreji, kimči, tradicionalna jed v obeh državah, pa je postal priljubljena jed tudi na svetovni ravni, saj velja za sila zdravo hrano. Čeprav so kisanje zelenjave, najprej zelja, s pomočjo mlečnokislinskih bakterij, ki se aktivirajo s soljo, menda izumili Kitajci med gradnjo
Kitajskega zidu, da bi nahranili svojo delovno silo, so se s kislim zeljem in drugo zelenjavo pa tudi morskimi sadeži in ribami, ki so jih konzervirali in ohranili užitne s fermentacijo in dodajanjem začimb, najbolj proslavili prav Korejci s kimčijem. Kimjang, poseben vsakoletni jesenski dogodek, na katerem se v Južni Koreji v prazničnem duhu pripravljajo velike količine kisle zelenjave pa tudi morskih sadežev za ozimnico, je leta 2013 izpostavila tudi Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) ter jo uvrstila na svoj seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo je treba ohraniti za prihodnje generacije.
Kimči kot filozofsko živilo
Kot so zapisali Unescovi strokovnjaki ob vpisu na slavni seznam, edinstvena kultura priprave kimčija izhaja iz starodavnih modrosti in tradicij, vključno s filozofijo jina in janga ter petih elementov (les, ogenj, zemlja, kovina
in voda), pa tudi humanističnih vrednot. Prav razumevanje filozofskih vrednot kimčija in kulture kimjanga naj bi svetovni skupnosti omogočilo, da na kimči ne bo gledala le kot na etnično hrano, ampak tudi kot na svetovno kulturno dediščino, ki jo je treba ohraniti za zanamce. Kimjang naj bi predstavljal tudi pomemben opomnik za mnoge Korejce, da mora skupnost živeti v harmoniji z naravo, saj priprava kimčija poteka tako, da spomladi gospodinjstva nabavljajo kozice, sardone in druge morske sadeže za soljenje in fermentacijo, poleti kupujejo morsko sol za slanico, pozno poleti pekočo papriko in čilije posušijo in zmeljejo v prah, pozna jesen pa je čas za kimjang. Takrat cele skupnosti skupaj pripravijo in med seboj delijo velike količine kimčija ter si s tem zagotovijo, da ima vsaka družina dovolj hrane za preživetje skozi dolgo, ostro zimo. Med samim praznikom si posamezna dela in na
loge delijo družine, sorodniki in sosedje, ki se zberejo, da narežejo zelenjavo, jo operejo in ji dodajo sol, da se hrana strdi in se začne proces fermentacije. Tradicionalno zimski kimči shranjujejo v velikih lončenih posodah, ki jih zakopljejo v zemljo, da po eni strani preprečijo zamrzovanje v zimskih mesecih, po drugi pa upočasnijo proces fermentacije v toplejšem delu leta.
Nešteto možnosti, a prevladuje zelje
Vodje kimjanga so še vedno gospodinje, ki morajo pozorno spremljati vremensko napoved, da določijo najugodnejši dan za pripravo kimčija, s tem da so bile za Unescove vpisnike pomembne še, kot so poudarili, inovativne veščine in ustvarjalne ideje, ki si jih na dogodku izmenjujejo gospodinjstva. Posebne metode priprave in sestavine so po prepričanju Unesca pomembna družinska dediščina, ki se običajno prenaša s tašče na snaho. Obstaja torej na stotine vrst kimčija z različno zelenjavo ali ribami in morskimi sadeži, vendar je najpogostejši v južnokorejski kuhinji beču kimči, narejen iz kitajskega zelja ali zelja napa in korejske redkve, ki jima navadno dodajo čili v prahu, česen, čebulo, ingver, fermentirano ribjo omako in omako iz morskih sadežev, sam kimči pa se lahko uživa surov kot glavna jed ali kot priloga drugim jedem.