Odprava v deželo sedmih zlatih mest
Legenda o neverjetni odpravi ljudi, ki jih je gnala nenasitna želja po slavi in bogastvu – Odprla je nova obzorja in Evropejcem pogled na neznan, neverjetno velik svet
23. februarja 1540 je v kraju Compostela v osrednji Mehiki potekala velika vojaška parada. Po ulicah mesta je korakalo 400 Špancev, večinoma mladih španskih plemičev. Spremljalo jih je 2000 indijanskih služabnikov. Namenjeni so bili proti severu. V mislih so imeli le eno: zunaj do sedaj Špancem znanega ozemlja Mehike leži dežela po imenu Cibola. Bila naj bi zveza sedmih indijanskih mest, katerih prebivalci naj bi živeli v neverjetnem bogastvu, saj naj bi bile ulice in zgradbe mest tlakovane z zlatom in srebrom.
Bogastvo na meji znanega sveta
Legenda o sedmih zlatih mestih se je zdela verjetna. Le dve desetletji prej je Hernando Cortez zavzel azteško kraljestvo in njihovo veličastno mesto Tenochtitlan. Če je obstajalo eno takšno mesto, se je zdelo verjetno, da obstaja še kakšno. Tako je menil tudi vodja odprave Francisco Vasquez de Coronado. Rodil se je leta 1510 v Salamanci v Španiji kot mlajši sin lokalnega plemiča. Ker ni mogel upati, da bo podedoval očetovo bogastvo, se je moral ozreti za drugimi priložnostmi. Njegov nemirni in neugnani duh jih je videl v novem svetu. Po prihodu v Mehiko, ki so jo ravno zavzeli Španci, se je hitro dobro poročil. Marina de Caballeria je bila dedinja enega največjih veleposestev, estancij, v deželi. Coronado je kmalu postal guverner severne province Nueva Galicia na meji neznanega sveta ter skupaj z ženo in devetimi otroki užival v na novo pridobljenem bogastvu.
Potem pa so začele prihajati zanimive novice. Leta 1528 se je proti severu že odpravila močna španska raziskovalna odprava, ki jo je vodil Pánfilo de Narváez. Več let ni bilo o njih ne duha in sluha, in sicer vse do leta 1536, ko so se na špansko ozemlje vrnili edini štirje preživeli belci. S sabo so prinesli poročilo o katastrofi, ki jih je doletela, pa tudi nejasne govorice o sedmih zlatih mestih Cibole, ki naj bi ležala na območju današnjega jugozahoda Združenih držav Amerike. Španci so leta 1539 proti severu poslali manjšo izvidniško odpravo, ki sta jo vodila frančiškan Marcos de Niza in njegov mavrski služabnik Estebancio. Predstavljala sta se kot vrača, indijanska plemena so ju sprejela z velikim spoštovanjem, a so na poti Estebancia ubili domačini.
Bogastvo in slava na dosegu roke
De Niza se je vseeno vrnil z vznemirljivim sporočilom, da je prispel prav do mestnih meja Cibole, in potrdil, da je legenda o zlati deželi resnična.
Takrat so pri Špancih popustile vse zavore. Bogastvo in slava sta bila na dosegu roke. Hlastno so opremili veliko odpravo in spomladi leta 1540 se je avantura začela. Coronado je bil pameten voditelj. Pred glavnino je prodirala izvidnica, vseskozi pa so ob glavni smeri teren raziskovale tudi stranske izvidnice. V aprilu so bili že zunaj znanega ozemlja. Prodirali so ob reki Sinaloa in prek sedla Montezuma zapustili Mehiko ter prišli na območje današnjih Združenih držav.
Potem pa je prišlo razočaranje. Marcos de Niza je pustolovce dejansko pripeljal do kraja, kjer naj bi ležala zlata mesta Cibole. Privid bogastva se je razblinil kot milni mehurček. Naselja Cibole so bile le prašne vasi plemena Zuni, ki je spadalo med s kmetijstvom preživljajoče se ljudstvo Pueblo. Nikjer ni bilo sledu o bogastvu, raziskave ozemlja pa tudi niso dale rezultatov v obliki zlatih in srebrnih rudnikov. Marcos de Niza se je vrnil domov, a Španci niso obupali. Zlato in slava sta na dosegu roke, samo potruditi se je treba. Vsaj tako jih je prepričeval eden izmed domačinov, ki se je iz neznanega vzroka predstavljal kot vodnik. Zaradi temne polti so ga Španci imenovali El Turco in ta jih je vodil še naprej proti severu. Prepotovali so današnjo Arizono, Novo Mehiko, Teksas, Oklahomo in Kansas.
Veliko razočaranje
Coronado je še naprej od glavnine pošiljal raziskovalne odprave po terenu. Trije so raziskovali severno od glavne poti in prišli do kanjona reke Kolorado. Ob pogledu na orjaško razpoko v zemlji jim je hitro postalo jasno, da je pot proti severu zaprta in neprehodna. Španci so nadaljevali proti severovzhodu. Namesto poljedelcev so jih na tem ozemlju pričakala nomadska plemena Apači, Komanči, Kiowa, Kansa in Čejeni. Z gora so stopili na veliko ravnino prerij in videli nepregledne množice bizonov.
V letu 1542 so Španci izgubili živce ob spoznanju, da jih je vodnik El Turco zavajal in da ni najmanjšega sledu o bogastvu. Indijanskega vodnika so zadavili, redki preživeli z odprave pa so se začeli vračati domov v Mehiko. Številni konji so jim pobegnili v divjino in iz njihovih potomcev so nastali mustangi kot eden od simbolov ameriškega zahoda. Mukotrpna pot domov se je končala z letom 1952. Le redki so preživeli in odprava je bila popoln polom. Coronado je izgubil ves ugled in večino premoženja. Leta 1554 je obubožan umrl v Ciudadu de Mexicu. Do današnjega dne se je ohranila legenda o neverjetni odpravi ljudi, ki jih je gnala nenasitna želja po slavi in bogastvu, a ni našla nič od tega. Odprla pa je nova obzorja. Evropejcem se je odprl pogled na do takrat neznani svet in prinesel zavedanje, da je Severna Amerika neverjetno velika dežela.
Mukotrpna pot domov se je končala z letom 1952. Le redki so preživeli in odprava je bila popoln polom. Coronado je izgubil ves ugled in večino premoženja. Leta 1554 je obubožan umrl v Ciudadu de Mexicu.