Dokler bo izhajal, bomo naročniki
Pred 60 leti je Marija Zrnko postala naročnica Nedeljskega dnevnika in od takrat je časopis član njene družine
Marija Zrnko nam na široko odpre vrata svojega doma v Šentilju. Nedeljski dnevnik je vendar njen najboljši prijatelj, reče dobrovoljna gospa, ki se počasi bliža osemdesetim letom in ostaja že 60 let zvesta naročnica našega časopisa. Vedno je na mizi in vedno, ko ima čas, prebere kakšno zanimivost. »Ko pa vendar pokrivate vso Slovenijo in lahko iz vašega časopisa izvem vse, kar se dogaja. Pa še prav nič rumeni niste,« nas mimogrede pohvali. Vsako jutro prižge radio, spije kavo in odpre časopis, nato vstopi v dan upokojenke, vedno znova prepričana, da je lahko življenje lepo tudi, če nisi pregrešno bogat, a imaš v srcu ljubezen, ki jo razdajaš ljubljenim.
Spomini in dnevniki
Marija je odraščala na kmetiji v povojnem času, ko besede izobilje niso poznali, toda njeno otroštvo je bilo kljub temu lepo in pravljično, se nostalgično spominja. »Starši so imeli čas za nas otroke, zvečer smo se usedli za mizo in se pogovarjali. Ljubeče je bilo in to želim prenašati naprej. Če si deležen ljubezni, jo lahko tudi daješ. Tako preprosto je to,« se zaveda danes, ko iz dneva v dan brska po svojih spominih in jih zapisuje. »Morda pa jih bo kdo od mojih potomcev z veseljem prebral in izluščil kakšno koristno stvar iz njih,« skromno reče. Toda ne le spomini, ki sežejo v daljno otroštvo, Marija Zrnko že vse od dne, ko je šla v pokoj, to je 25 let, piše dnevnike. Za velik kup se jih je nabralo do sedaj. V njih so zabeležena njena vsakodnevna doživetja, misli, početja in tudi vreme. Lahko bi rekli, da je naša bralka redna dokumentaristka vremenskega dogajanja v svoji okolici. In vse tisto, o čemer ostali le pavšalno razpravljamo – da je vreme bolj nepredvidljivo, da so jeseni daljše in pomladi ni več – lahko Marija z brskanjem po dnevniku potrdi ali ovrže.
»Seveda grem kdaj brat tudi za nazaj. Opazila sem, da je zadnja leta aprila še slabo vreme, medtem ko je bilo nekoč že marca mogoče kaj saditi. Vse se je pomaknilo naprej. Je pa zato jesen daljša in lepša,« potrdi. Ljubezen do zemlje ji je namreč ostala iz otroštva, vrt in njivica, ki ju še vedno obdeluje, pa njej in družini omogočata velik del samooskrbe.
Naročnica brez prepričevanja
Težko življenje na majhni kmetiji, in to v časih, ko je veljala obvezna oddaja kakršnega koli presežka državi, je odločilo, da se je po dveh letih po osnovni šoli odločila za poklic trgovke. »Mama je kdaj v gozdu skopala jamo in zakopala vanjo hrano, na vrhu pa s poprom posula, da je psi niso zavohali. Imeli smo tudi njivo s koruzo in zelenjavo. Naše življenje je bilo kot v filmu Moj ata, socialistični kulak. Starši so vedeli, da s kmetijo ne bo mogoče preživeti, pa sem šla v šolo za trgovko. To je bilo povsem običajno za tiste čase, ženske so šle za kuharico ali trgovko,« odvrne Marija.
V trgovski šoli je spoznala moža in postala naročnica Nedeljskega dnevnika. Še dobro se spominja leta 1963 in svojih 17 let, ko sta v razred vstopila animatorja časopisa Dnevnik in nabirala nove naročnike. »Od nekdaj sem bila knjižni molj. Ni me bilo treba prav nič prepričevati, da sem se naročila,« doda.
Kar trideset let ji je Nedeljskega prinašal njen sosed, poštar Tonček. »Veste, tisti pravi poštar je bil, in ko sem dobila Nedeljskega v roke, sem ga takoj prelistala. Vedno. Z veseljem preberem vsega in ga priporočam vsakomur, ki rad bere časopise. Občutek, ko vzameš časopis v roke, je nekaj povsem drugega kot moderna tehnologija. Zelo rada tudi rešujem križanke in res bi jih pogrešala, če jih ne bi bilo,« priznava.
Da je Marijina naklonjenost do Nedeljskega res velika, pove dejstvo, da je svoji snahi naročila, naj ostane Nedeljski v družini tudi, ko nje ne bo več. »Nedeljski je postal naš družinski član. Zato, dokler bo izhajal, bomo njegovi naročniki,« je zatrdila.
Zdravi temelji
Od vsega pa Mariji vendarle največ pomeni njena družina oziroma nedeljska kosila, ko se zberejo vsi njeni trije otroci, obe snahi ter sedem vnukov in vnukinj. Potem je dnevna soba premajhna za vse.
»Malo se poveselimo in pogovorimo, kajti otroci so res pravo veselje. Med sabo si pomagamo in smo si v oporo, tudi moralno. Čeprav je hčerka hudo zbolela, je njena pozitivnost tako nalezljiva, da se prenaša tudi na nas, in vsi upamo na najboljše.«
Pri Zrnkovih je močno čutiti družinsko povezanost. Tega pa je na splošno premalo, opaža Marija. »Poštenost in spoštovanje osnovnih vrednot, to je bistveno, kar sva dala z možem tudi otrokom. Želim si, da bi se ljudje bolj spoštovali, skrbeli drug za drugega in bili prijatelji s sosedi. Zaboli me, ko vidim, da starostniki samevajo in so pozabljeni.«
Njej se tega na srečo ni treba bati, saj je obdana z bližnjimi, dobrimi sosedi in prijateljicami, s katerimi gre vsako leto na morje ali pa se dobijo na kavici in potem dolge ure klepetajo. »Spoznale smo se v koronarnem društvu, kamor hodimo enkrat na teden na telovadbo. Da, odkar sem v pokoju, tudi redno telovadim, prej ni bilo časa, saj sem bolj skrbela za družino kot zase,« se nasmeje. Zagotovo vse to pripomore k njeni čilosti in mladostnemu videzu, toda Marija v odgovoru ne razčlenjuje preveč, temveč zgolj kratko odvrne: »Mislim, da so bistveni razlogi v zdravih temeljih v otroštvu.«