Časi termometra in stetoskopa so minili
Tehnološki napredek, napredek stroke in boljši odnos ljudi do živali spreminjajo delo veterinarjev
Milan Matko je eden najbolj cenjenih veterinarjev v našem prostoru in tudi širše. Njegovo pomoč iščejo lastniki živali iz vse Slovenije, iz sosednjih in vseh nekdanjih jugoslovanskih držav, včasih pa še precej bolj oddaljenih. Tako je že operiral psa iz Savdske Arabije in Rusije, slednjega je v njegovo bolnišnico v Topolšico pripeljal kar osebni tajnik, medtem ko sta lastnika priletela z letalom. »Izmenjava informacij med lastniki živali je danes velika,« mirno odgovori na vprašanje, kako so ga našli. Tega namreč, od kod sta pacient in njegov lastnik, ne poudarja rad, njegov fokus je vedno pacient, žival. »V življenju so vedno prioritete, moje so že 25 let delo v bolnišnici in novosti, ki jih uvajam. Če je čas, pridejo hobiji. Toda to mi ni obremenitev, s tem sem že davno razčistil,« razčleni dejstvo, da so bili minuli prazniki zanj ponovno delovni, da je med božičem in novim letom operiral štiri hrbtenice, tudi na silvestrovo, ko je zadnjo operacijo končal ob pol enajstih zvečer. To so bili nujni posegi. »Operacije na glavi in hrbtenici so vedno izjemne. Če tu zamudiš, neke stvari zastarajo in lahko pacienta tudi izgubiš,« reče.
Boljša diagnostika
Bolnišnica Toplica, ki jo je leta 1999 odprl Milan Matko, je danes opremljena z vsemi potrebnimi najboljšimi in najnovejšimi pripomočki ter napravami za kirurške posege in diagnostiko, od rentgena do ultrazvoka, računalniške tomografije oziroma CT, od septembra lani še z magnetno resonanco. Takšno imajo le še v bolnišnici za živali v Postojni in na veterinarski kliniki Zajc v Lju
bljani, pripomni Matko, ko pokaže poseben prostor, ki ga je bilo treba zgraditi zanjo. Toda prav magnetna resonanca mu bo omogočila še boljšo diagnostiko, to pa pomeni tudi boljšo prognozo. Živalim želi ponuditi najboljše, to je njegova filozofija, kar pomeni najsodobnejše naprave in nenehno dograjevanje znanja. Zdaj že pol leta študira vse o magnetni resonanci v veterini, ena sama knjiga s tega področja je napisana. »Toda verjemite, čez pet let jih bo že 20,« nakaže, kako hitro napredujejo stvari v znanosti. Delo veterinarjev se je v zadnjih letih precej spremenilo. Zavoljo tehnološkega napredka, napredka stroke in tudi boljšega odnosa ljudi do živali. Časi termometra in stetoskopa so davno minili, samo to ni več tolerirano, potrdi Milan Matko, ki je generacija, ki je doživela tiste čase, in je gonilo teh, ko tehnologija ekspresno napreduje.
»Ko sem začel delati še v času nekdanje Jugoslavije, je bilo naše delo vezano predvsem na obolenja, ki so bila jasno vidna. Pes je poleg vsakoletnih cepljenj obiskal veterinarja v svojem življenju kakšnih petkrat zaradi bolezni. Življenjska doba psov je bila takrat deset let. Leta 1988 je prišla v Slovenijo prva briketirana hrana. V treh letih jo je zaradi praktičnosti uporabljalo že več kot 50 odstotkov ljudi. Po toliko letih, mislim, da tudi na račun te hrane, ki je dobra in kakovostna, se je standard živali izboljšal in življenjska doba podaljšala. Zdaj je življenjska doba psov od 12 do 15 let, nedavno sem imel v obravnavi psa, starega celo 24 let,« poudari.
Njegovi samostojni začetki leta 1999 so bili taki, da bi ga bilo danes sram tako začeti, prizna in se ob tem smeji. Goli zidovi, pohištvo kuhinjsko, a belo, ambulantno, bil je brez aparatur, krvno sliko je delal še ročno. »Imel sem le biokemijski humani analizator krvi, ki je bil izredno natančen in mi ga je dala kolegica. Glede na to, da sem prej delal kot kirurg, mi je bilo na začetku kar težko. Tudi preiskave pred posegi smo delali ročno, kar se je precej zavleklo in smo morali zmanjševati število pacientov. Toda vztrajal sem pri kakovosti,« pripoveduje.
Ne zahteve, realnost
Svoje zanimanje je doktor Matko usmeril predvsem v ortopedijo, nevrologijo in nevrokirurgijo. Za dobro diagnostiko je poleg znanja potreboval tudi nove naprave, ki jih je prinesel razvoj tehnologije, njihove cene so seveda astronomske. »Danes vse to niso zahteve, to je realnost in tudi pošten odnos do pacienta, da lahko izpeljem vso diagnostiko. Nihče ne nabavlja tega iz hobija ali lastne promocije, to bi bilo nesmiselno. Pacienta želim oskrbeti z vsemi optimalnimi načini diagnostike, da pridem do obolenja in da lahko sledi za lastnika zelo pomembna prognoza. Pri nevroloških obolenjih, ko je žival res v slabem stanju in paralizirana, je vse to silno pomembno. Da poveš lastniku, da jo je mogoče operirati, koliko stane poseg, da diagnostika zahteva CT in magnetno resonanco. Brez tega ne bom znal dobro operirati. Preden sem leta 2007 kupil CT, sem hrbtenico operiral na drugačen način, obolenje smo ugotavljali z rentgenom in kontrastom, tako kot v humani medicini,« ugotavlja Matko. Po drugi strani so veterinarji pogosto soočeni s čustvenimi trenutki, ko morajo lastniku živali povedati, da se pri določeni starosti zaradi staranja tkiv nekatere stvari z nobeno terapijo ne bodo izboljšale. »Opisno in primerjalno skušam povedati, kaj pomeni sto let star človek, ki je na vozičku, ki ga je treba hraniti, in kako je to pri živali,« pove. Tudi nikoli ne predlaga evtanazije. »Za to se mora odločiti vsak lastnik sam. Seveda mi kdo reče, naj jaz povem, toda ne, tega ne bom nikoli predlagal.« Čustvenih trenutkov je lahko veliko, toda strokovnost in osredotočenost na pacienta ostajata vedno na prvem mestu, jasno odgovarja Milan Matko. Ne glede na to, za katero žival gre. »Pri nas je bil ugotovljen prvi covid pri dihurju, bil je naš pacient. Osteosintezo, to je zdravljenje zlomov kosti, pa smo delali že tudi na pticah, na majhnih, velikih, na sokolih ... Obe golenici je imel zlomljeni in po operaciji je dobro funkcioniral. Zdaj normalno živi,« še poda nekaj zadnjih zanimivosti iz svoje dolgoletne prakse doktor Matko.