Narava ni laboratorij
Če slabo vreme preteklih dni in deževje ne bi spremenila toka sobotnega izleta družine v Križni jami, bi ostala ta jama med splošno slovensko populacijo še naprej dokaj neznana. Čeravno velja za nemara najlepšo pri nas in je na seznamu življenjskih doživetij marsikaterega ljubitelja naravnih lepot. Toda ker se o okusih ne razpravlja, zgolj namignimo, da številna jezera, po katerih plujejo obiskovalci, in dejstvo, da je najdaljši obisk jame omejen na sto ljudi na leto in zimske mesece, dajejo jami poseben draž.
Tovrstni turistični ogledi jam in druga komercialna vodenja v naravi, naj je to v gorah, na vodah, v podzemlju in zraku, se izvajajo pod vodstvom licenciranih vodnikov. Vsaka dejavnost ima to področje posebej urejeno. Vodnikom, društvom, agencijam in klubom turisti, ki se odločijo za tako storitev, tudi zaupajo. Ko se torej laik odloči za storitev vodenja, ni pričakovati, da bo poznal vse objektivne nevarnosti, ki ga lahko tam doletijo, oziroma da bo znal pravilno ukrepati, če pride od njih. Za to je najel vodnika, ki mora tisto, kar je v njegovi moči, s svojim znanjem in izkušnjami predvidevati in preprečiti.
Toda vse dejavnosti v naravi, četudi na neki točki postanejo turistični produkt in so ob strokovnem vodstvu precej varnejše kot sicer, nosijo v sebi še en segment, to je nepredvidljivost narave, ki ni umetna tvorba, ni narejena v laboratoriju in je ni mogoče nadzorovati. Ko smo v naravi in čeprav je z nami najbolj izurjeni vodnik, vedno obstaja majhna možnost za nesrečo ali zaplet. Je mogoče vedeti, kdaj se bo odkrušil kamen ali zrušil del skalnega stropa? Vodniki večkrat povedo, da je njihova naloga stranko varno pripeljati domov, le pot do tja je različna.
V primeru Križne jame je bila ta pot dolga. Kaj je šlo na njej narobe in zakaj, bodo preiskali in sodili tisti, ki so za to kompetentni, poznajo področje in še vedno razumejo naravne zakonitosti. Zgodba ima vendarle srečen konec, kopica prostovoljnih reševalcev pa je ponovno pokazala, na kakšnih temeljih stoji slovenska družba.
Prav pomenljivo je, da ob najrazličnejših nesrečah, predvsem v naravi, tisti v prvih vrstah, ki pomagajo, nikoli ne obsojajo in ne pošiljajo v svet oguljenih krilatic, češ kdo to plača, kaj jim je tega treba bilo, mar bi bili doma in podobno. To nas lahko navdaja z velikim zadoščenjem, da so temelji naše družbe res trdni in zdravi.