Čakale so nas osamitev in sankcije
Črno piko je Madžarska v ZDA »kasirala«, ker je tako kot Poljska in Slovaška z diktatorskim načinom disciplinirala medije, kar bi se lahko zgodilo tudi v Sloveniji
Na letališču v Cancunu v Mehiki smo bili priča šokantnemu dogodku, ki bi se najbrž dogajal tudi Slovencem, če na zadnjih volitvah ne bi zmagala Robert Golob in stranka z večinskim članstvom, ki niti slučajno ni bilo udeleženo na političnokariernih pohodih v Jajce, ki ga sedanja že rahlo »ofucana« politična generacija malo pred upokojitvijo nikakor ne more pozabiti. Celo članstvo v Evropski uniji ji je postalo odveč, sanjsko bi se jim celo zdelo povrniti se v čase hladne vojne. Jim je pač Donald Trump ostal edini vzornik!
Madžarom zaostrili vstop v ZDA
Dva madžarska mladeniča na letališču v Cancunu so na okencu za preverjanje vstopnih vizumov enostavno obvestili, da so ZDA pred dvema mesecema Madžarski odvzele boniteto, da vstopni vizum zanje ne velja dve leti z neomejenim številom prihodov v ZDA (kot recimo za lastnike slovenskih potnih listov), pač pa le za enkratni obisk. Mladeniča sta se nič hudega sluteč želela zgolj vrniti domov v Evropo po isti poti, kot sta pripotovala v Latinsko Ameriko, s postankom v Washingtonu. A jima je madžarska vlada sankcije enostavno zamolčala, zato sta tik pred poletom domov samo nemočno vila roke, ko jima je uslužbenka na letališču razlagala, da dovoljenja za vstop v ZDA nimata, da sta obtičala in naj se rešujeta po diplomatski poti. »Njuna« domovina se je znašla na seznamu bleferskih podpornic Ukrajine, ki jo ZDA zalagajo z orožjem, kot bi bila stalna članica Nata. Še najhujšo črno piko pa je Madžarska v ZDA »kasirala«, ker je tako kot Poljska in Slovaška z diktatorskim načinom disciplinirala medije. Državi in voditeljem nenaklonjene medije si podredijo, uporniško novinarstvo posameznikov pa disciplinirajo kar s sodnim pregonom. Tako je hotel pri nas Janez Janša velikemu vzorniku Viktorju Orbanu dokazati solidarnost in svojo sprejemljivost obračunavanja z mediji na primeru STA in RTV Slovenija, vendar so nas lanske volitve zadnji hip rešile skoka v diktatorsko brezno in svetovno osamitev. Toda orbanovska namera SDS se je samo potuhnila in začasno ne udriha na polno iz kleti stranke v Trstenjakovi ulici v Ljubljani, kajti Janez Janša se podobno kot Trump na veliko pripravlja na zmago na prihodnjih volitvah. Kot marljivega kužka, ki dobrovoljno miga z repkom, so v javnost porinili Anžeta Logarja, ki pa so mu strankarski politični analitiki že potisnili v roke realen rezultat njegovega uspeha na predsedniških volitvah. Izjemno dobrega odstotka ni dosegel zaradi svojega bednega javnega nastopanja, ampak so ga volili ozaveščeni antipirčevsko razpoloženi, niti slučajno ne desni volivci. Pač so že pred volitvami za predsedniško mesto v državi spregledali neoliberalizem v očeh in dejanjih Nataše Pirc Musar, ki pa je vseeno skozi tesno špranjo zmagala s podporo prestrašencev, ki jih je strah pravega, čistega demokratičnega liberalizma, ki ga je v Sloveniji verjetno prezgodaj napovedal neponovljivi Stane Kavčič. Prav sotrudnika pri izdaji knjige Dnevnik Staneta Kavčiča, Janez Janša in Igor Bavčar, sta tudi postala huda zagovornika neoliberalizma, ki naj bi z diktatorskimi okraski Viktorja Orbana postal zakonit družbeni red v večini držav za nekdanjo železno zaveso, tudi v Sloveniji. Celo včasih rahlo zmedeni ameriški predsednik Joe Biden, ki tudi najavlja ponovno zmago na volitvah, skuša osvajati ameriške volivce tako, da se primerja z enim največjih predsednikov v Beli hiši – Franklinom Rooseveltom, ki je z liberalno idejo reševal veliko gospodarsko depresijo in pomanjkanje po drugi svetovni vojni in bil prepričan, da samo razumen in demokratski ekonomski razvoj lahko reši slehernega človeka in razsuje tirane, kot sta bila Hitler in Stalin. Sodobni tirani od Orbana do Kitajcev in Rusov pač spet izrabljajo ekonomsko moč, vendar ne za dobrobit ljudi, ampak za osvajalne potrebe. Rusi že bijejo osvajalno vojno v Ukrajini, Kitajci so z orožjem že na pragu Tajvana, Orban pa brez zadrege javno razstavlja zemljevide nekdanje Velike Madžarske.
Slovenska vez z Mehiko
Sodobni tirani od Orbana do Kitajcev in Rusov pač spet izrabljajo ekonomsko moč, vendar ne za dobrobit ljudi, ampak za osvajalne potrebe. Rusi že bijejo osvajalno vojno v Ukrajini, Kitajci so z orožjem že na pragu Tajvana, Orban pa brez zadrege javno razstavlja zemljevide nekdanje Velike Madžarske.
Iz Mehike smo leteli v Washington, ki navzven in do množic turistov deluje zelo prijetno. Samo medklic: letališče v glavnem mestu Mehike nosi ime po Benitu Juarezu, predsedniku Mehike v 19. stoletju, ki se je nehote zapisal tudi v slovensko zgodovino. Juarez je namreč vodil upornike in zmagal proti cesarju Maksimilijanu Habsburškemu, ki so ga na mehiški prestol potisnili kolonij željni Francozi in domači monarhisti. Maksimilijan je bil poražen in ustreljen, za seboj pa je pustil ženo Šarloto, ki ji je zgradil še vedno blesteči grad Miramare pri Trstu. Kot najemni vojaki je šlo z Maksimiljanom v Mehiko tudi okoli tristo Slovencev. Precej jih je padlo, nekaj se jih je poročilo z domačinkami, povratnike pa so doma rahlo posmehljivo klicali – meksikajnarji.
Pravo sliko sedanje mogočne in neizprosne politične moči je mehiška oblast tudi letos izkazala ob največjem državnem prazniku, dnevu neodvisnosti, 16. septembra. Na slavnem centralnem trgu v Ciudadu de Mexicu Plaza del Zocalo se je zgodila pompozno zastrašujoča parada s 40.000 nastopajočimi vojaki v strumnem koraku ob izjemni vročini in vlagi pred 65. mehiškim predsednikom Andresom Manuelom Lopezom Obradorjem ali na kratko AMLO in njegovo drugo, mlajšo ženo Beatriz. Namerno ali naključno mehiškemu predsedniku spodletava obračunavanje z izjemno močnimi karteli drog in združbami kriminalcev, vsak dan hitreje se mu sesuva gospodarstvo, razen turizma, ki je v glavnem v rokah tujcev. Toda domači mediji ga vseeno hvalijo, ne iz naklonjenosti, bolj iz strahu pred dobesedno poklicno ali še hujšo likvidacijo novinarjev. Tudi mehiška kot madžarska politika po zgledu Trumpa neusmiljeno preganja novinarje, ki ji niso naklonjeni.
Kako hudo je z mediji v Mehiki, kaže tudi podelitev letošnje nagrade Mednarodnega inštituta za tisk IPI, ki je mehiško borko za neodvisnost medijev, našo novinarsko prijateljico Carmen Aristegui , razglasilo za medijsko junakinjo leta 2023. Devetinpetdesetletna Carmen živi pod stalnimi grožnjami, vendar ne odneha. V Mehiki je zaradi nje politika besna enako, kot se je po pričanju sodelavcev IPI nedavno zgodilo na Madžarskem s pravim terorističnim napadom na še vedno delujoče neodvisne novinarje, ki so našli svoj prostor na spletnih straneh. Orban je tudi takšen način neodvisnega obveščanja ljudi enostavno s silo ukinil. Ker je IPI prek svoje spletne strani oznanil svetu, kaj se dogaja na Madžarskem, je Orban ukazal popoln spletni napad tudi na IPI, ki mu ga je celo uspelo za nekaj dni popolnoma blokirati, vendar že spet deluje s polno močjo, tudi prek svojih članov po vsem svetu, med katere sodita tudi šepetalca v vašem Nedeljcu. Usklajeni in neizprosni spletni napadi na medije, novinarje in predstavnike civilnih družb, ki se ne bi strinjali s postopki Janeza Janše, Aleša Hojsa, Anžeta Logarja in celo Žana Mahniča, so bili in so še vedno že pripravljeni tudi v podzemnih štabih SDS.