Ob bolezni otrok jih je prizadela še ujma
Vsi trije mladoletni otroci in mami imajo težave z zdravjem, a kot da gorja ne bi bilo dovolj, sta jim podivjani Savinja in Paka poplavili dom
Anamariji in Franciju Bibiču iz Letuša v občini Braslovče življenje ne prizanaša. Nastavlja jima nove in nove ovire. Imata tri otroke, stare dve, štiri in osem let. Vsi trije imajo žal zdravstvene težave, najhujše najmlajši Bine. Ker se je rodil dva meseca in pol prezgodaj, ima med drugim motnje požiranja, zato mu na tri ure skozi stomo, vstavljeno neposredno v želodček, vbrizgavajo tekočo hrano. Najstarejši Lyn ima zaradi avtoimune bolezni kronično vnetje oči in posledično hude glavobole, Anabela se spopada z alergijo na sadni sladkor, mamica Anamarija ima revmo in na novo še sladkorno bolezen, zaradi poškodovanega gležnja si trenutno pri hoji za nameček pomaga z berglami. A kot da gorja še ne bi bilo dovolj, je bila ta mlada družinica nedavno tudi žrtev vodne ujme.
Otroci ostali brez zelenice, bazena in igral
Bibičeve smo na predlog zvestega Iskričinega donatorja Frenka Rojnika iz Braslovč obiskali poldrugi mesec po katastrofalnih poplavah. Njihova hiša stoji v tako imenovani Letuški gmajni, in to v prvi bojni črti ob Savinji. Ta je ob izdatni pomoči svojega levega pritoka, reke Pake, v petek, 4. avgusta, zgodaj zjutraj pobesnela. Zalivala je hiše in odnašala vse pred seboj. Podobo tega prej zelenega raja je povodenj popolnoma iznakazila. Bibičevi otroci so ostali brez zelenice, bazena in igral, zimska oblačila in obutev, ki jih je imela družina shranjena v kleti, je uničil mulj, prav tako tla in del pohištva v visokem pritličju. Za štirinajst dni so jih vzeli pod streho sorodniki, ko so s pomočjo gasilcev, prostovoljcev ter sorodnikov in prijateljev razdejanje počistili, in ko so marljive Francijeve roke v vseh pritličnih prostorih po tleh na novo položile keramične ploščice, so se Bibičevi vrnili v svoj dom v Letušu 172 a. Srčno upajo, da le začasno.
Sredi avgusta je namreč župan Braslovč Tomaž Žohar prebivalcem in
vikendašem z obeh bregov Savinje v Letušu namignil, da bodo morali zaradi poplavne ogroženosti to območje – gre za okoli 150 hiš – najverjetneje za vselej zapustiti in se preseliti v montažne hiše, ki naj bi jim jih na drugi lokaciji zgradila država, v Letuški gmajni pa naj bi uredili razlivno območje reke Savinje. Posamezniki so se preselitvi v »geto« takoj uprli, večina pa se zaveda, da živijo na poplavno nevarnem območju, zato nestrpno čakajo podrobnejše informacije v zvezi s tem. Župan jim jih je obljubil za začetek septembra, vendar je potem vse potihnilo.
Brez pomisleka bi šli drugam
Med tistimi, ki bi se preselili, so tudi Bibičevi. »Če mi mi rekli, da moram oditi, bi to storila brez pomisleka. Zaradi otrok. Ne morem si privoščiti, da bi še enkrat bežali. Razumem sicer ljudi, ki želijo ostati tukaj, toda če je ogroženo tvoje življenje in življenje tvojih najbližjih, je treba sešteti ena plus ena. Z glavo skozi zid ne gre. Velika verjetnost je, da bo prej ali slej spet nekaj narobe in da bo najbrž prej počila glava kot zid,« preudarno razmišlja Anamarija in priznava: »Vsakič ko dežuje, nas je strah. Tokrat smo imeli srečo v nesreči, da je Franci tisto jutro delal. Ko se je z avtomobilom namenil proti službi in opazil, da Savinja in Paka nevarno naraščata, se je vrnil domov in rekel: Vzemi najnujnejše in takoj pojdite od tod. Z otroki smo šli v blok k mojim staršem v
Šmartno. Če bi ostali še kakšno uro, bi nas morali evakuirati s čolnom.« Ko so Anabelo in Lyna prvič pripeljali k hiši, sta bila v šoku, saj je bil povsod še mulj. »Popolna tišina je bila. Ničesar nista bila sposobna povedati. Le nemo sta opazovala, kje je kaj okoli hiše. Lyn ima lepo zbirko bruderjev (mini različic pravih avtomobilov, op. p.), zato ga je skrbelo, kaj se je zgodilo z njimi. Ko ima kateri od otrok rojstni dan, denar za darilo zbere vsa družina, in Lyn si je zanj vedno kupoval te avtomobilčke, saj je vedel, da mu jih midva s Francijem ne moreva kupiti. Spravljene je imel v skrinji, ki jo je voda sicer prestavila za nekaj metrov, igrače pa so na srečo ostale nepoškodovane,« je povedal Franci.
Zdravniki sumijo na cerebralno paralizo
Starša opažata, da starejša otroka še vedno nista predelala tega, kar se jim je zgodilo. »Zunaj se nimata več kje igrati. Ni bazena, ki sta ga tako oboževala, ni gugalnice, ni trate … Prej je bilo povsod polno otrok, ki so se s kolesi vozili po cesti nad obrežjem Savinje. Odneslo je tudi to. Doslej smo imeli vsaj nekaj dvorišča, zdaj tudi tega ni več. Za Bineta zdravniki sumijo, da ima zaradi prezgodnjega rojstva morda tudi cerebralno paralizo. Če bo preiskava z magnetno resonanco, ki jo bo imel prihodnji mesec, to potrdila in če se bo slučajno zgodilo, da bo na invalidskem vozičku, tukaj ne bova imela kam. Naložiti ga bom
morala v avto in ga nekam odpeljati, da ga bom lahko vozila z vozičkom,« Anamarija s strahom in negotovostjo gleda na bližnjo prihodnost.
Nadvse prisrčen dobrovoljček Bine, ki je junija dopolnil dve leti, niti za trenutek na daje vtisa, da je z njegovim zdravjem kar koli narobe, kaj šele da je ogromno časa preživel v bolnišničnih sobanah. »Sploh ne znam
prešteti, kolikokrat je bil doslej hospitaliziran in na kisiku. Junija 2021 je bil rojen, avgusta sva prišla iz bolnišnice domov. Do februarja 2022 je bil, če se ne motim, šestkrat hospitaliziran in štiri- do petkrat na kisiku. Kot nedonošenčku mu je počilo desno pljučno krilo, kasneje so ugotovili, da ima poškodovane tudi možgane. Kako hudo, bo pokazala magne
tna resonanca. Na srečo zelo dobro vse razume in dojema okolico. Tudi določene zloge je začel govoriti in se oglašati, bo pa govor verjetno kar problem,« se boji Anamarija.
Bine potrebuje 24-urno nego
Ker ima Bine oslabljene mišice, ga skozi usta ni varno hraniti, poleg tega je njegovo telo vse, kar je pojedel, sproti porabljalo za povsem osnovne funkcije, zato fizično ni mogel napredovati. Letošnjo pomlad se mu je za nameček sesedla sluznica in mu zaprla dihalno pot. »Šele letos, ko sva bila prvič v rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani, smo se začeli pogovarjati, da bi ga dohranjevali. Marca je najprej dobil sondico skozi nosek, odkar ima gastrostomo, pa je začel pridobivati težo in tudi veliko redkeje je bolan kot prej,« presrečna opaža mamica.
Bine je bil junija star dve leti. Če se ne bi rodil prezgodaj, bi drugi rojstni dan praznoval šele septembra. »Te dni sva s Francijem gledala posnetek novorojenčka, ki je ob rojstvu tehtal 3,5 kilograma, pri štirih mesecih pa devet. Bine je imel devet kilogramov šele marca letos. Ker mu manjkajo fizične izkušnje, so na delovni terapiji ocenili, da je, kar zadeva miselnost, na stopnji devet- do dvanajstmesečnega otroka, njegove fizične sposobnosti pa še bolj zaostajajo. Je nekje na ravni pol leta starega otroka,« pove Anamarija, ki je po poklicu vzgojiteljica, a se nekaj časa še ne bo mogla zaposliti, saj Bine potrebuje 24-urno nego. »Če bi bil vse prehlade in viroze sposoben prebolevati doma, bova verjetno dobila zeleno luč, da ga čez leto dni damo vrtec,« upa mamica.
Ni jim lahko, se pa imajo radi
Trenutno ji pri negi veliko pomaga Franci, ki je na čakanju, saj je vodna ujma zalila tudi podjetje, v katerem je zaposlen. Med našim obiskom je s pomočjo injekcije ravno hranil Bineta. »Vsake tri ure mora prejeti sto mililitrov,« nam je pojasnil strokovno. Hrano zanj kupujejo v lekarni. Polovico stroškov krije zdravstvena zavarovalnica, druga polovica – približno sto evrov na mesec – bremeni družinski proračun. »Pri treh bolnih otrocih, ko smo zaradi obiskov zdravnikov nenehno na cesti, to ni ravno zanemarljiv znesek,« pripomni Anamarija.
S soprogom sta že napol zdravnika. Če je Bine prehlajen, če se mu začne nabirati sluz ali če bruha, mu morata odmerek tekoče hrane takoj zmanjšati. Vsak dan mu tudi delata preveze za gastrostomo, Lynu pa zaradi kroničnega očesnega vnetja, ki je posledica še nedefinirane avtoimune bolezni (zdravniki sumijo na artritis), že dve leti tedensko vbrizgavata biološka zdravila. A to še zdaleč ni vse. Štiriinpolletna hčerkica Anabela je alergična na sadni sladkor, zato sadja ne sme uživati v nobeni obliki, niti v jogurtih, kompotih, marmeladah, sokovih …, izogibati se mora tudi nadomestkom sladkorjev. Franci je bil lani zaradi izpaha kolena tri mesece v bolniškem staležu, Anamarijo, ki ima trenutno poškodovan gleženj, pa je junija letos napadla revma. Pred dnevi je tudi izvedela, da ima za nameček še sladkorno bolezen. »Ni nam najlažje, imamo pa se radi,« kljub temu v en glas zatrjujeta Anamarija in Franci.