Slovenska obzorja
Zadnjič sem bral, da je znana novinarka žalostna. Zato, ker njene RTV nihče več ne gleda. To, da je žalostna, razumem. Kdo pa bi bil židane volje ob vseh vragolijah sedanjega vodstva?
A vseeno se moram oglasiti. Pri nas doma namreč zadnje mesece gledamo TV Slovenija v povprečju celo pogosteje kot prejšnja leta! Resda z ženo ne obožujeva vsega. Zelo sva na primer nejevoljna, ko nama namesto napovedane oddaje vrinejo stare dokumentarce, ki tarnajo o zgodovini po meri TV-šefov. »A vidite, kakšne svinjarije je počel nekdanji režim? Ha, saj vemo, kdo so njegovi nasledniki ...« Napovedi ne pomenijo ničesar, čeprav jih tedenskim prilogam in revijam sporočajo z RTV. Kako pa naj cel teden vnaprej vedo, kakšne volje bosta v sredo ali četrtek, denimo, urednica Jadranka in pričevalec Jože?
A z nacionalnim televizijskim kombinatom so bili na splošno od nekdaj križi in težave. Pred leti je prijatelj pripovedoval o snemanju neke humanitarne oddaje. »V nekem trenutku je režiser ocenil, da bi morali zaboj z dopisnicami prestaviti v drugi kot studia,« se je spominjal kolega. Profesor, inženir, praktik. In je stopil do škatle, misleč, da bodo zadevo pač urno prestavili, saj je čas vendar zlato. Vsi so ga začudeno pogledali, glede njegovega »zlata« se ni nihče prav vidno sekiral. »Počakajmo,« je rekel dirigent. »Saj bodo prišli delavci, ki bodo zaboj premaknili!«
In so čakali. Pol ure.
»Sploh pa je bila v studiu, ko sem takole gledal, vsaj polovica ljudi preveč. Jaz bi to drugače organiziral,« je nergal naš inženir, praktik. Takega gotovo ne bodo nikoli vzeli v televizijsko palačo.
Drugače pa imam sam na nacionalko dokaj lepe spomine. Tudi na šestdeseta leta, ko smo imeli sivi režim in črno-bele televizorje. Opisal vam bom zanimiv prizor. Proti večeru smo sedli v avto in se poslovili od babice. Po takratni »avtocesti« smo se z Dolenjske vozili v strnjeni koloni. Pri Škofljici pred Ljubljano se je vse ustavilo. Zastoj, skratka, tako kot danes. S to razliko, da je v sodobnih časih tam za gnečo na cesti kriva nesposobnost lokalnih in državnih modrijanov, ki ne znajo narediti obvoznice. Takrat pa je bil razlog – Mestece Peyton. Vse je drlo domov, da ne bi zamudili nove epizode nadaljevanke.
Kronisti pravijo, da je bila nanizanka tako rekoč mati televizijskih žajfnic, posneta po enem najbolj uspešnih ameriških romanov vseh časov. Amerika je norela ob zgodbah o ljubezenskih in drugih skrivnostih prebivalcev malega mesteca. Ni čudno, da je nadaljevanka vznemirila tudi Slovence.
Ženina sestrična, obe sta bili takrat še šolarki, je nekoč iz Maribora klicala po telefonu: »Kaj vi tam v Ljubljani kaj več veste? A se bosta Allison (Mia Farrow) in Rodney (Ryan O'Neal) na koncu poročila?«
Ja, to so bili časi, ko nam še ni bilo treba gledati kislega Možine, šemastega Pirkoviča in raznih deklic, ki bi bile morda za silo dobre v času nemih filmov …
Ampak, pardon, zdaj smo vendarle dobili vsaj nekaj: kultno nadaljevanko Severna obzorja, uspešnico iz devetdesetih let. Duhovite, inteligentno sestavljene zgodbice, polne zanimivih in malo odštekanih likov. Takšnih ne delajo več. Mislim, nadaljevank.
Omenjeno prikazujejo na drugem programu TV Slovenija. Ima prste vmes urednik Rajko Gerič? Naš človek!
Leta 2004, ko je zmagala Janševa SDS, se je zgodila novinarska stavka. Naš Janez je cmizdril, da zato, da medijem ne bi bilo treba slaviti zmagovalcev. Pravi razlog: kolektivna pogodba. Naš Rajko je bil takrat neizprosen sindikalni pogajalec.
Zdaj je šef, ki novinarjem pripoveduje, da na RTV le ni vse tako slabo …
Vse se vrača, vse se plača.
Ampak Severna obzorja smo vendarle dobili. Čakamo le še na slovenska ...