Tretja plat Presegla sva vse meje

Časovni stroj

Berem naše »družabne« medije. Vse imajo pod nadzorom: ena pevka je praznike preživela na Maldivih, druga na Hrvaškem, predsednik vlade pa nekje v Italiji. »Žena,« sem zaklical v dnevno sobo, »kaj če bi še midva kam šla?« Mila soproga je rekla, da ima že vse pripravljeno. Skočila bova nekam čez mejo, je pojasnila. Na neki način pač morava obeležiti obletnico najine poroke. Živela poroka!

Prek meje torej. Greva preizkusit hrvaški schengen, sva si rekla. To bo po petdesetih letih lepa izkušnja. Čeprav smo nekaj takšnega nekoč že imeli. Od Triglava pa do Gevgelije ni bilo nobene meje, tudi s Hrvaško ne. Skratka, vse do Dubrovnika lahko smukneva brez policajev ali carinikov, sva si kimala.

Zataknilo se nama je šele pred lepim Pelješkim mostom, ki Hrvaško povezuje s Hrvaško. Zanimivo, da jim ga je zgradil Slovenec. Zdaj jim ni več treba riniti v Bosno, prek mejnega prehoda in nato naprej po »lepi njihovi«.

Toda midva sva raje prestopila mejo in se najprej utaborila v Neumu. »Dober dan,« sem pozdravil v hotelu. »Prišla sva v BiH, morda bova tu odprla kakšno podjetje. Veste, pri nas je glede tega veliko reklame.«

Možak na recepciji se je le kislo nasmehnil. Bosanci imajo namreč veliko imenitnih šal in ne čutijo posebne potrebe, da bi poslušali še naše slovenske.

Večerjala sva v zanimivem lokalu. V jedilnem listu sem našel še en vložek, namenjen tujim gostom. Piše: školjke, mešane in školjke kar tako. Recimo mušole, dagnje in morski datlji. Heeej, prstaci! Ti so na Hrvaškem in v Sloveniji najstrožje odsvetovani, da ne rečem prepovedani.

Veste, kako prepoznate turista v Neumu? Pred seboj ima velikansko skledo školjk, tudi nedovoljenih (v BiH niso!), in revice mu skoraj padajo z mize.

Takšni smo. A ne vsi! Najina družinica, kakršna je po isti poti potovala pred pol stoletja, je sredi kraljestva prepovedanega jedla kotlet in ribico. Vse ima svoje meje!

No, iz Dubrovnika sva dan zatem krenila v Črno goro.

Tam se schengen konča in je meja takšna, kot se spodobi. S čakajočo kolono in živčnimi turisti.

Nekoč smo podobne meje v glavnem poznali le v vzhodni Evropi. No, recimo.

Spomini …

Pisalo se je leto 1967. S Češkoslovaškega smo se napotili na Poljsko. S seboj smo vzeli tudi staro mamo. No, babica nam je prišla kar prav, ker je lahko prispevala svoje dolarje. V začetku šestdesetih je namreč vsak državljan lahko enkrat letno s potnim listom dobil (kupil) tujo valuto. Več dolarjev, več čeških kron in poljskih zlotov …

Potem se je zapornica dvignila, zapeljali smo na vmesni prostor med eno in drugo mejo ter prispeli do naslednje, poljske pregrade. Drugačna uniforma, enaka kalašnikovka, enak bratski režim, pa kljub temu tankovske ovire za vsak primer.

»Valuta?« se je uniformiranec nagnil skozi okno. Oče mu je pokazal bančno potrdilo. »Pa vi?« se je obrnil k babici. Odprl je njeno torbico in zmagoslavno privlekel ven tri bankovce.

»Aha, dinarji!«

Naš vodja potovanja je bil hud. »Pa saj sem prej vprašal, ali imate kaj s seboj!«

»Aja, tole?« se babica ni preveč vznemirjala, »to imam spravljeno za elektriko …«

Policaj je bil zelo jezen. Ata je odpeljal na telesni pregled, pol ure ga ni bilo nazaj. Za kazen, ker »smo zamolčali« denar za babičino elektriko …

Tokrat je bilo seveda vse drugače, razen tega, da smo čakali skoraj eno uro. Tudi povratek je bil enostavnejši: prijatelji v Hercegnovem so nama pokazali pot do drugega, manjšega mejnega prehoda. Brez čakanja in zapletov!

Zdaj sva spet doma. Brezmejno zadovoljna in s spomini, ki presegajo vse meje.

A meje so, tudi kadar jih ni, tu ni kaj dodati. Še najhujše so tiste v naših glavah. Kajne?