Ne le po knjigo, v knjižnico tudi po seme
V vse več knjižnicah po Sloveniji si je mogoče izposoditi domača semena – Do semen, ki so jih sejale že prababice
Če kaj povezujemo s knjižnicami, so to kajpada knjige, zato bo morda kdo ob besedni zvezi knjižnica semen začuden. Še posebej, ker so knjižnice semen v čisto pravih javnih knjižnicah in ker si je mogoče semena izposoditi na enak način kot knjige in jih čez čas tudi vrniti. Le da je čas med izposojo in vrnitvijo semena veliko daljši kot pri knjigah, saj mora izposojevalec seme posaditi, to mora vzkaliti in iz njega zrasti rastlina, nato pa mora pridobiti novo seme in ga vrniti v knjižnico. Tako semena v knjižnici semen krožijo med uporabniki.
Knjižnice semen niso novost, ne pri nas ne v svetu. Njihovi začetki segajo v leto 2000 v ZDA, kjer so prav tako našle prostor v splošnih knjižnicah, pred tremi leti pa je na pobudo Goriške knjižnice Franceta Bevka nastala prva knjižnica semen pri nas. Danes je projektu pridruženih že več knjižnic po Sloveniji, vse od Izole, Tolmina, Domžal do Novega mesta, Sevnice, Rogaške Slatine in Slovenskih Konjic, kjer so knjižnico semen vzpostavili letos. »To je projekt, ki je zbudil daleč največ zanimanja v lokalnem okolju,« je navdušeno dejala
Ana Miličevič, vodja Splošne knjižnice Slovenske Konjice, in s tem potrdila, da je knjižnica semen na Konjiškem padla na plodna tla.
Nalezljivo navdušenje
Vse se je torej začelo pred tremi leti, tudi za knjižničarke v Slovenskih Konjicah. Takrat so prejele povabilo Goriške knjižnice, da se pridružijo projektu, a so bile sprva malce zadržane. Toda ko se je letos Ana Miličevič odločila, da si knjižnico semen v živo ogleda in jo podrobneje spozna, se je nad njo v hipu navdušila, njenega navdušenja pa so se nalezli še drugi zaposleni v konjiški knjižnici in danes knjižnica semen v Slovenskih Konjicah polno živi.
»Ko vidiš, kako ves sistem deluje, da je knjižnica semen namenjena ohranjanju avtohtonih, domačih vrst semen, ki so naša kulturna dediščina, da je njen namen le dober, predvsem pa izobraževati ljudi, potem ne moreš biti ravnodušen. Če sem na začetku še malo dvomila, ali bodo ljudje novost zagrabili, zdaj ni nobenega dvoma več,« je povedala Ana Miličevič. Marca letos so v konjiški knjižnici pristopili k projektu in v mesecu dni pripravili vse potrebno za vzpostavitev knjižnice semen. Posodobili so se z novo računalniško opremo in aplikacijo, ki je potrebna za vnos podatkov o semenih, izposojo in vračilo. Mestna knjižnica Ljubljana jim je podarila omarico, ki je nekdaj služila listkovnim katalogom za knjige, prenovili so jo in zdaj v njej hranijo že 77 različnih sort semen. Nato so prek družbenih omrežij razširili glas, da se vzpostavlja knjižnica semen, in ta glas se je hitro razširil.
Še pred uradnim odprtjem knjižnice so začeli prihajati ljudje – tudi taki, ki niso nikoli prej hodili v knjižnico – in spraševali, kako bo vse potekalo. Ko so v začetku aprila organizirali dvodnevno javno zbiranje semen in uradno predstavitev projekta, se je začelo. Dvorana je bila nabito polna, se spominja Miličevičeva.
»Če želiš, da je tak projekt uspešen, ga morajo najprej vzeti za svojega vsi zaposleni in tu pri nas smo nad knjižnico semen navdušeni vsi. Vzpostavili smo sicer ekipo, ki skrbi zanjo, toda njeno delovanje morajo poznati tudi tisti, ki delajo pri izposoji knjig, saj poteka izposoja semen enako kot izposoja knjig. Si pa zagotovo nismo mislili, da nam bo to delo vzelo toliko časa. Toda ljudje so vzeli ta projekt tako močno za svojega, da se v 18 letih, odkar sem v knjižnici, ne spomnim, da bi bili nad čim tako zelo navdušeni,« je spregovorila o vzpostavitvi knjižnice semen Ana Miličevič. Projekta pa se v knjižnici niso lotili sami, ampak so k njemu povabili veliki poznavalki na področju vrtnarstva, Majdo in Katjo Temnik z zeliščnega vrta Majnika, ki sta takoj sprejeli povabilo. »Projekta se gotovo ne bi lotili, če ne bi imeli v ozadju nekoga, ki nam lahko s strokovnega vidika pomaga z informacijami,« je dodala sogovornica.
Seme kot zlato
Na uvodnem aprilskem srečanju so spregovorili tudi o tem, zakaj sploh pridelati svoja semena in zakaj si jih izmenjevati. »O tem bi lahko govorila zelo dolgo, a če povzamem Katjine in Majdine besede, potem domače seme v nasprotju s hibridnim, ki ga kupimo vsako leto, vzgajamo za prihodnost. Domače seme je namreč najboljše šele čez čas, saj postaja z leti vedno bolj odporno. Če ga posadimo letos in je suša, bo naslednje leto to seme zagotovo bolj odporno proti suši. Če bo vlažno, bo bolj odporno proti vlagi, če pride na rastlino škodljivec, bo odporno proti temu škodljivcu, in to se le še stopnjuje. Seme vedno pridobivamo iz najboljše rastline, saj bo tako najbolj odporno. Ljudje so nam prinesli semena, ki so jih sejali že njihove prababice in pradedki. Starejši pa so nam razlagali, kakšno vrednost je nekoč imelo seme, bilo je kot zlato in so ga dajali za doto,« je povedala Ana Miličevič.
Ker je projekt zbudil tolikšno zanimanje, so se v knjižnici odločili, da morajo narediti še več za informiranje ljudi, zato enkrat mesečno organizirajo vrtni krožek, ki ga vodita prav Katja in Majda Temnik ter kjer si udeleženci izmenjujejo izkušnje in znanje. Ker je bilo toliko zanimanja, so morali že v samo nekaj dneh zapreti skupino. »Zelo je bilo zanimivo, ko nam je neki gospod prinesel seme tobaka in seveda smo vsi pomislili, da gre za tobak za kajenje. Toda kot je pojasnil, je tak tobak namenjen odganjanju škodljivcev z vrtov. Že med predavanjem sem šla pakirat in katalogizirat semena, saj so vsi, ki so bili tam, želeli seme tobaka. Celo med predavanjem so mi pošiljali sporočila, naj jim prihranim tobak,« je o vnemi ljudi povedala Ana Miličevič, ki jo je močno presenetilo, kako velik odziv je bil tudi pri mlajših generacijah. V knjižnico semen in k vrtnemu krožku namreč prihajajo prav vsi, stari in mladi, eni z več, drugi z manj izkušnjami. Postalo je jasno, da sta vrtnarjenje in skrb za naše okolje veliko več kot le stvar ene generacije.
Nagovarjanje posameznikov
Toda kako knjižnica semen sploh deluje? Odprta je med marcem in oktobrom, ko traja sezona vrtnarjenja, zbiranje semen pa poteka kadar koli. Vsak si lahko na leto izposodi do deset vrečk, v katerih je semen za dve do tri rastline. Namen knjižnice semen namreč ni, da posadimo ves vrt, temveč da vzgojimo eno rastlino zase in eno za seme, ki ga bomo naslednje leto vrnili in tako še drugim omogočili domače seme, obenem pa bomo tudi sami začeli počasi vzgajati zdrave in odporne rastline iz lastnega semena. Knjižnica semen je tek na dolge proge, njen namen pa je nagovarjanje posameznikov in ne množic, saj bo ta naredil največ in svoje vrednote prenašal naprej, je prepričana Miličevičeva.
Če se zgodi, da seme ne vzkali in rastlina ne zraste, seveda ne moremo vrniti semena. To sporočimo knjižnici, da lahko knjižničarke v računalniški bazi tako seme označijo in ga, če je treba, umaknejo iz knjižnice semen.
Kot je pojasnila Ana Miličevič, knjižnica semen deluje na zaupanju in odgovornosti posameznika, vsak član knjižnice pa odgovarja za semena, ki jih vrne. »Veste, tisti, ki jih taka knjižnica zanima, niti ne pomislijo, da bi prinesli kaj drugega kot le domača semena. Vidiš, da so to zaupanja vredni ljudje, ki ne hodijo k vrtnemu krož
Dejavnost knjižnic je veliko širša kot le izposoja knjig in vedno širša postaja, čeprav so knjige tiste, ki v največji meri spadajo v knjižnice. Knjižnice postajajo izobraževalni centri, kjer se dogaja marsikaj. Knjižnica semen pa je projekt, ki povezuje več generacij.
ku zato, ker ne bi imeli kaj drugega početi, ampak ker jim je res mar za naše okolje.«
V predalčkih omarice se tako skriva marsikaj. Od semen najpogostejših vrtnin, kot so čebula, solata, fižol, paradižnik, paprika, zelje, brokoli, do redkejših, kot so lan, tobak, žafranika, ognjič, čili ter tudi cvetoče rastline, na primer glicinija in hibiskus. Na vprašanje, ali spadajo semena v knjižnico, Ana Miličevič preprosto odgovori: »Dejavnost knjižnic je veliko širša kot le izposoja knjig in vedno širša postaja, čeprav so knjige tiste, ki v največji meri spadajo v knjižnice. Knjižnice postajajo izobraževalni centri, kjer se dogaja marsikaj. Knjižnica semen pa je projekt, ki povezuje več generacij. Ljudje želijo biti zraven, hočejo sodelovati in prispevati nekaj svojega. Tako nam je neka gospa prinesla seme fižola iz Primorske in dejala, da se to seme prenaša iz generacije v generacijo ter da nam lahko podari le nekaj zrn, ker več nima. Tako smo zapakirali v vrečke le po tri zrna, da bo ta fižol lahko posadilo čim več ljudi. Vsak, ki nam prinese doma pridelano seme, nam ga prinese s tako vnemo, kot bi prinesel in oddal del sebe. Lepo je, ker so začutili, da bi to delili z drugimi.«