»Po žilah mi ne teče kri, ampak morje«
Osemdesetletnik je gonilna sila Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu – Pogovor o sedemmetrski čupi in tristometrskih tankerjih
»Kako naj napišemo tokrat: Franco Cossutta, Franko Košuta ali nekaj vmes?« Tako vsakič pobaramo tokratnega gosta, saj ga v medijih krstijo v vseh kombinacijah. Na slovenski strani meje ga poznamo kot enega od zanesenjakov, ki ima skupaj z Brunom Volpijem Lisjakom največ zaslug za to, da imamo v Križu nad Trstom svoj ribiški muzej, poklon slovenskemu ribištvu. Po Italiji in svetu pa je znan ladjedelski inženir, ki je v svoji karieri sodeloval pri načrtih za jahte za grškega magnata, katarskega šejka, zasnoval načrte za več velikih tankerjev, projektiral tudi kontejnerske ladje … Naj bo, kot je zapisano v njegovih osebnih dokumentih, Franco Cossutta. Nismo se srečali v Križu, njegovem rojstnem kraju na kraškem robu s pogledom na Tržaški zaliv in kjer je nedavno praznoval svoj 80. rojstni dan, ampak spodaj v centru mesta, kjer živi in dela že vrsto let. Seveda pa vztraja, da mora biti naša kava ob morju. »Po mojih žilah ne teče kri, ampak morje,« stisne dlan v pest. Križani so stoletja veljali za spretne ribiče, slovenske ribiče. »Pred 110 leti je bilo v Križu več kot 200 ribičev, še v moji mladosti se jih je z ribištvom poklicno ukvarjalo vsaj 50. Moja družina sicer ni bila ribiška, ribiči so bili sosedje, tako da sem kot otrok z njimi plul na morje. Najprej sem se seveda moral naučiti plavati, prej mi niso dovolili,« se spominja Cossutta. Spodaj ob morju je stal manjši škver, v katerem so izdelovali in popravljali lesene bragoce, ščife, tope in druge čolne.
»Vsako pomlad so na kopno povlekli ribiške barke in podvodni del očistili školjk in alg. Kot otroka me je posebej fasciniralo, kadar so menjali zunanje lesene oplate ladje in zvijali les; spraševal sem se, kako naredijo načrt za ladjo, saj ni ravna, ampak zaobljena.« Iz tega navdiha se je rodila odločitev za pomorsko srednjo šolo. »Sestra se je poročila v Portorož in svak me je prepričeval: menda ne boš hodil v italijansko šolo, pridi raje v Piran, da boš govoril slovensko, tu so odprli ladjedelniški odsek na pomorski šoli. Tako sem šel v šolo čez mejo. Hotel sem postati ladjedelski inženir, zato sem nadaljeval šolanje. A spet sem namesto Trsta izbral Zagreb, kjer je bil študij ladjedelstva že uveljavljen in cenjen. Mimogrede, ta študij v Zagrebu je ustanovil Leopold Sorta, po rodu naš Kraševec, ki ga Hrvati štejejo za očeta modernega hrvaškega ladjedelništva. Kako sem se na začetku mučil s hrvaščino, skoraj sem že obupal! A sem vztrajal in leta 1970 diplomiral,« opisuje Križan svojo pot do ladjedelniškega inženirja.
Jahti za grškega mogotca in katarskega šejka
Takoj je dobil službo v projektnem biroju Maierform v Ženevi, ki je bil
takrat med največjimi na svetu. »Moji mentorji so bili svetovno znani projektanti, od njih sem se največ naučil. Fakulteta študentu da tretjino znanja, vse drugo prinese praksa,« poudarja. »Projektirali smo denimo 116 metrov dolgo jahto Atlantis II za grškega magnata Stavrosa Niarchosa, ki je seveda hotel imeti večjo, kot je bila jahta Cristina O njegovega največjega rivala Aristotla Onassisa,« se smeje. Zasnovali so tudi prve ladje za prevoz tovora v kontejnerjih. »Šlo je za ladje za vsega 300 TEU kontejnerjev, danes se to sliši smešno, ko imamo ladje, ki lahko sprejmejo že več kot 24.000 TEU kontejnerjev na krovu,« se spominja. Ko je Maierform odprl biro v Trstu, se je Cossutta vrnil domov.
»Vse življenje se ukvarjam z ladjami, skupaj sem izdelal približno 10.000 načrtov, tudi za 300-metrske tankerje,« je naštel. Njegovo podjetje Proteco, ki se je med drugim ukvarjalo s popravili ladij, je v 90. letih prejšnjega stoletja imelo v najemu največji dok tržaške ladjedelnice, to je bil največji dok v Jadranskem morju. »Tam je delalo 120 delavcev, od sedem do devet ladij na leto smo dokirali. Težko delo za delavce in velika odgovornost zame,« se spominja tega obdobja. Franco Cossutta je zakladnica podatkov. Na barski mizici na listu papirja nastajajo skice ladij, ko nam razlaga zakonitosti projektiranja ladij, razliko med bruto tonažo, težo in nosilnostjo ladij, računa obnašanje ladje na valovih … Nedavno je v Portorožu predaval o zelenih ladjah, torej o čedalje strožjih okoljskih ukrepih za
zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, ki jih morajo upoštevati ladjarji. »Več kot 90 odstotkov tovora, ki se danes prevaža po svetu, potuje z ladjami. Leta 2019 so vse ladje skupaj prevozile 11 milijard ton tovora. Po svetu pluje približno 50.000 ladij na 400 bruto tonaže. Ker jih je toliko, seveda precej onesnažujejo zrak in morje. Če vemo, da 60 odstotkov prebivalstva živi v obmorskem pasu, onesnaževanje z ladij še kako zadeva tudi nas na kopnem,« poudarja Cossutta.
Inženir danes ne projektira več ladij, nastopa pa v vlogi svetovalca pri različnih projektih. »Imam teorijo: naši možgani so mišica, treba jih je trenirati,« pribije osemdesetletnik s pogledi, usmerjenimi v prihodnost.
Ribiško dediščino rešili, tik preden je šlo vse v pozabo
Rad pa pripoveduje tudi o preteklosti, o ribiški dediščini domačega kraja. Prvi poskusi, da bi ustanovili ribiški muzej v Križu, so se začeli že konec 60. let, ko so se nekateri Križani zavedeli, da gre slovensko ribištvo v zaton, a se takrat še ni izšlo. »Potem je nekega dne leta 1993 v mojo pisarno stopil sveže upokojeni Bruno Volpi Lisjak, pomorščak in soustanovitelj jadralnega kluba Čupa v Sesljanu. Želel je nekaj nasvetov, ker je začel pisati knjigo o čupi, drevaku, ki so ga uporabljali tudi ribiči iz Križa. In med raziskovanjem se je prepričal, da edinstvena zgodovina slovenskega ribištva ne sme v pozabo,« pravi Cossutta. »Ko smo že pri čupi, sem ladjedelski inženir, a ne poznam plovila, ki bi bilo v uporabi več kot 1000 let. Naši ribiči so z njim pluli do leta 1947,« poudarja.
Skupina zanesenjakov s Cossutto na čelu je ustanovila kulturno društvo Ribiški muzej tržaškega primorja. »Glavni cilj je bil, da postavimo muzej, rešimo, ohranimo in ovrednotimo bogato obmorsko kulturno dediščino Slovencev od Trsta do izliva reke Timave. In začeli smo uresničevati, kar nam je ležalo na srcu. Če bi čakali Ljubljano ali Rim, bi bili še zdaj na začetku,« meni Cossutta. Ribiški muzej so uradno odprli 25. septembra 2016 s strokovno pomočjo Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane. »Če bi čakali še pet let, bi šli skoraj vsi stari eksponati, ki so jih imeli ljudje iz Barkovelj, Kontovela, Križa, Nabrežine, Devina in Štivana doma po podstrešjih in kleteh, v 'škovace', na odpad,« je prepričan inženir. »Naš muzej ni velik, a ima za slehernega Slovenca veliko vrednost. Z njim dokazujemo, da smo Slovenci pomorski in mediteranski narod, da imamo več kot tisočletno pomorsko kulturo. To ni majhna stvar,« izpostavlja.
Poseben poudarek je na tunolovu, ki so ga gojili ribiči na avtohtoni slovenski obali, »edinstvenem, spektakularnem in čustvenem«, kot ga opisuje Cossutta. Prav strm Kras je omogočal, da so 150 metrov nad morjem z izvidnic opazovali zaliv in čakali na velike jate modroplavutih tunov, ki so med avgustom in oktobrom priplavale po Jadranu navzgor. Ko so jih opazili, so z vrha kriče usmerjali veslače v čolnih tonerah, da so z velikimi mrežami tratami hitro obkolili in »zaprli« jato tunov. Takšna akcija je trajala največ deset minut. Ko se je v vasi razširila novica, da so tuni v mreži, so se še okoliški krajani spustili na obalo in pomagali izvleči mrežo na prod. Vse to slikovito pripoveduje Franco Cossutta domala vsak teden skupinam obiskovalcev iz Slovenije in Italije, ki jih vodi po muzeju in ozkih ulicah Križa. In velikokrat poudari: »Morje je največje bogastvo, ki ga človek ima, je ključ našega preživetja.«
»Glavni cilj je bil, da postavimo muzej, rešimo, ohranimo in ovrednotimo bogato obmorsko kulturno dediščino Slovencev od Trsta do izliva reke Timave. In začeli smo uresničevati, kar nam je ležalo na srcu. Če bi čakali Ljubljano ali Rim, bi bili še zdaj na začetku.«