Evropa na dveh bregovih
Francija in Nemčija sta zagovornica in nasprotnica jedrske energije, vsaka od njiju ima svoje somišljenike
Francosko-nemški vlak. Izraz, ki je bil izredno priljubljen pred dobrim desetletjem; da je za nas po krizi ključno, da ga ujamemo, je večkrat poudarjal predvsem takratni premier Borut Pahor. Nismo ga ujeli, kasneje pa zanj tudi nismo več tako pogosto slišali, saj je zaradi različnih dejavnikov bolj kot ne razpadel. Kakor koli, Francije in Nemčije ne omenjamo po naključju. Ena je namreč največja zagovornica jedrske energije v Evropski uniji, druga pa njena največja nasprotnica. Vsaka pa ima ob tem na svoji strani skupino držav, ki delijo mnenje ene ali druge. Ali z drugimi besedami: Evropa je glede uporabe jedrske energije globoko razdeljena.
Prehodna zelena energija
Pomagalo ni niti to, da je lani evropska komisija jedrsko energijo (ob zemeljskem plinu) na nek način podprla in jo označila kot »prehodno zeleno energijo«, ki bo pomagala na poti do podnebne nevtralnosti Evropske unije do leta 2050, saj je nemudoma prišlo do glasnih nasprotovanj nekaterih držav in aktivistov. »Želela bi prijaviti poskus ropa. Nekdo poskuša vzeti milijarde evrov iz obnovljivih virov energije in jih potopiti v tehnologije, ki bodisi ne prispevajo k boju proti podnebni krizi, kot je jedrska energija, ali pa aktivno poslabšujejo problem, kot je plin,« je denimo sporočila Ariadna Rodrigo iz organizacije Greenpeace, medtem ko so nekateri uradniki priznali, da gre za nekakšen kompromis. »Prehod s premoga na obnovljivo energijo lahko pomeni sprejetje nepopolnih rešitev,« pa je denimo dejala evropska komisarka za finance Mairead McGuiness. A naj bo tako ali drugače, dejstva so, kakršna so, podpornice in nasprotnice pa ostajajo trdno na svojih bregovih.
Aktualno stanje glede jedrske energije v Evropski uniji je sicer naslednje: v letu 2021 so jedrske elektrarne proizvedle dobrih 25 odstotkov vse električne energije v EU, lani dobrih 22 odstotkov, ta delež pa je po drugi strani predstavljal slabo polovico nizkoogljično pridobljene elektrike. Več kot polovico celotne jedrske energije v EU proizvedejo v Franciji, sicer pa je skupno delujočih 100 reaktorjev v 12 izmed 27 držav članic EU. To so Belgija, Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Madžarska, Nizozemska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija in Švedska. Od aprila letos na seznamu ni več Nemčije, ki je zaprla še zadnje tri reaktorje, niso pa vse med njimi tudi podpornice tovrstne energije.
Jedrsko zavezništvo
Med enajstimi podpisnicami, ki so se februarja letos na pobudo Francije pridružile tako imenovanemu jedrskem zavezništvu in podpisale deklaracijo, v kateri med drugim izjavljajo, da jedrska energija spada med številna sredstva za doseganje podnebnih ciljev, za proizvodnjo osnovnega bremena električne energije in zagotavljanje varnosti oskrbe, namreč izmed zgoraj naštetih ni Belgije, Španije in Švedske, sta pa ob preostali deveterici poleg še Hrvaška in Poljska. Pri tem je treba dodati, da Švedska, kljub temu da ni podpisnica, jedrsko energijo namerava uporabljati tudi v prihodnje, Poljska, ki jedrske elektrarne nima, pa denimo preučuje možnosti za zgraditev šestih reaktorjev. O prav toliko reaktorjih za zdaj konkretneje razmišljajo tudi v Fran
ciji, kjer imajo z jedrsko energijo sicer še precej večje načrte, o treh novih se pogovarjajo na Češkem in v Bolgariji, o dveh se menda govori v Litvi, ki je jedrsko elektrarno že imela, a jo je leta 2009 zaprla, in na Nizozemskem, o enem pa se govori v Sloveniji ter poleg nje na Slovaškem in v Romuniji.
Vseeno je treba dodati, da je protijedrsko gibanje v Evropi, ki ga je seveda v prvi vrsti sprožila tragedija v Černobilu leta 1986 in je znova dobilo zagon leta 2011 po incidentu v Fukušimi na Japonskem, povzročilo, da se je količina proizvedene elektrike s pomočjo jedrskih elektrarn med letoma 2006 in 2021 znižala za 20 odstotkov. In če smo prej omeni
li države, ki pri podpori jedrski energiji stojijo ob boku Franciji, dodajmo, da so poleg Nemčije najglasnejše nasprotnice Avstrija, Belgija, Danska, Irska, Luksemburg, Portugalska in Španija. Izmed večjih zagotovo pogrešate Italijo, kjer so zadnje jedrske elektrarne po referendumu zaprli že leta 1990, od takrat pa so večkrat razmišljali o oživitvi, a do sprememb naposled ni prišlo.
Vsepovsod paneli
Jedrska energija mnenja torej še vedno deli, medtem pa se po vsej Evropski uniji še naprej zavzemajo za razvoj pridobivanja energije, ki je zelena v očeh gromozanske večine. Sem spadajo sončna, geotermalna, vodikova, vetrna, vodna in bioenergija. Izstopata sončna in vetrna energija, ki sta skupno lani po količini proizvedene električne energije že domala ujeli jedrsko. Pri čemer velja izpostaviti, da največ sončne energije v EU proizvedejo v Nemčiji, glede na velikost države in število prebivalcev pa je pred vsemi Nizozemska. Ta ima dandanes po vsej državi postavljenih že več kot 48 milijonov solarnih panelov. In to čeprav gre za po površini majhno državo, ki je obenem precej gosto naseljena. »Ker imamo malo prostora, smo morali biti pri iskanju mest za postavitev solarnih panelov še posebej inovativni in kreativni, da bi lahko proizvajali elektriko na način, ki bo naši državi omogočil zeleni prehod,« je za Euronews povedal Nijen Twilhaar, koordinator pri podjetju Solarfields, ki upravlja velike solarne površine po celotni državi, in dodal: »Parkirišča za avtomobile, komercialni centri, polja za pašo ovac, nasadi jagod, opuščene cerkve, železniške postaje, letališča … Marsikatero površino se da izkoristiti za to, da se prekrije s sončnimi paneli.«
Kar zadeva vetrno energijo (tudi te največ v EU proizvedejo v Nemčiji), je v zadnjem času največ pozornosti namenjene napovedanemu skupnemu projektu Nemčije, Danske, Francije, Irske, Norveške in držav Beneluksa, ki nameravajo do leta 2050 za kar desetkrat povečati moč vetrnic v Severnem morju. K temu jih je spodbudila ruska agresija v Ukrajini, saj bo tako Evropa manj energetsko odvisna od drugih, nemški kancler Olaf Scholz pa je dejal, da je širitev proizvodnih zmogljivosti priložnost tudi za morebiten izvoz električne energije. Severno morje bi tako postalo nekakšna gigantska vetrna elektrarna. Direktorji številnih podjetij, ki so povezana z vetrno energijo, so po eni strani prepričani, da je projekt izvedljiv, a po drugi opozarjajo, da še nima zagotovljenega vira financiranja, težave pa so tudi z iskanjem kadra, ki ga je že zdaj premalo.