Hollywoodsko priznanje nesprejemljivosti rasizma
V letu, ko je prvič izšel Nedeljski dnevnik, si je Hollywood s filmom Ubiti ptico oponašalko drznil storiti prvi korak v smeri obsodbe rasističnega zatiranja.
Jug ZDA, območje, kjer je rasizem še posebej trdovratno zakoreninjen, je dogajalni prostor ene največjih literarnih in filmskih klasik vseh časov. Roman Če ubiješ oponašalca pisateljice Harper Lee se dogaja v obdobju, ki je sledilo zlomu borze leta 1929, ko so brezposelnost, revščina in negotovost prežemale ZDA. To so bili časi, ko so bili v veljavi zakoni Jima Crowa, po katerih so morali biti temnopolti ločeni od belcev v vseh sferah javnega življenja. Prepoved rasne diskriminacije, ki je bila takrat v štirinajstem amandmaju sicer že zapisana v ustavi, je bila le črka na papirju, saj so se države nekdanje konfederacije gladko požvižgale nanjo in temnopolte diskriminirale na vsakem koraku. V takšnem okolju je v mestecu Monroeville v Alabami odraščala Harper Lee, ki se je pri 34 letih zapisala med velika imena ameriške literature. Leta 1960 je namreč izdala roman To kill a Mockingbird, ki je zgolj štiri leta po izidu dobil tudi slovensko različico z naslovom Ne ubijaj slavca. Pred sedmimi leti so slovenski bralci dobili nov, sodobnejši prevod Polone Glavan, ki je naslov prevedla v Če ubiješ oponašalca.
Zgled belim moškim
Knjiga, ki jo kljub resni temi zaznamujeta topel ton in hudomušnost otroške perspektive, je izšla v času, ko je bilo gibanje za državljanske pravice z Martinom Luthrom Kingom na čelu na vrhuncu, zaradi česar je bil roman takoj deležen velike pozornosti. Delo je očaralo tako bralce kot kritike in pisateljici prineslo Pulitzerjevo nagrado za leposlovje ter obilo ponudb za gledališke adaptacije. Filmarji so imeli sprva nekaj zadržkov, češ da zgodbi manjkajo akcija, ljubezenski zaplet in zadoščenje ob kaznovanju glavnega negativca, a je producentu Alanu J. Pakuli uspelo osnovati vizijo filma in k sodelovanju pritegniti režiserja Roberta Mulligana. Nastal je izdelek, ki se še vedno uvršča med petdeseterico najboljših filmov, nominirali pa so ga tudi za osem oskarjev – na koncu je prejel tri: za najboljši scenarij po literarni predlogi, najboljšo scenografijo in glavno moško vlogo. V slednji je blestel Gregory Peck, uveljavljen in cenjen igralec, ki je v začetku petdesetih sklenil, da bo igral le še v filmih, ki ga resnično zanimajo. Ko so mu ponudili glavno vlogo v filmu Ubiti ptico oponašalko, je menda na dušek prebral roman in z navdušenjem sprejel vlogo ter literarnemu liku, ki je pri bralcih zaradi svoje očetovske topline, modrosti, plemenitosti in izjemne etične drže vzbujal neznanske simpatije, dal ob
raz. Postal je Atticus Finch, umirjen in razumen ovdovel odvetnik, ki v fiktivnem mestecu Maycomb v Alabami sam vzgaja hčer in sina.
Tako knjižno kot filmsko zgodbo pripoveduje Scout (odigrala jo je Mary Badham), odvetnikova hči, ki se v spominih vrača v čas, ko je bila stara šest let in se je kot nič kaj uglajeno dekletce s štiri leta starejšim bratom Jemom in sosedovim mulcem Dillom podila naokoli. Lik Dilla naj bi navdihnil Truman Capote, še en velikan ameriške književnosti, najbolj znan po romanu Zajtrk pri Tiffanyju. S Harper Lee sta bila v otroštvu soseda in dolga desetletja velika prijatelja, ki sta menda znatno vplivala na dela drug drugega. Čeprav je Leejeva zanikala, da je napisala avtobiografski roman, so vzporednice z njenim življenjem očitne. Tudi sama je z brati odraščala ob očetu odvetniku, ki je med krajani užival ugled in spoštovanje, prav tako kot Atticus Finch. Ni znano, ali je tudi pisateljico in njeno druščino v otroštvu toliko vznemirjal kakšen sosed, kot je literarne junake Scout, Jema in Dilla zanimal in hkrati plašil skrivnostni Boo Radley s konca ulice. Odrasli so jim s samotarskim sosedom prepovedali navezati stik, kar je zgolj podkurilo njihovo radovednost. Po brezskrbnih poletjih otroške navihanosti knjiga in film postrežeta z glavnim zapletom: Atticusu Finchu na sodišču dodelijo primer Toma Robinsona (v filmu ga upodobi Brock Peters), temnopoltega delavca, obtoženega, da je pretepel in posilil belopolto Mayello Ewell.
Preudarni Atticus se zaveda dvojega: da je Tom nedolžen in da mu ni pomoči. Beseda črnskega delavca proti belcu, očetu domnevne žrtve, na sodišču pač nima nikakršne teže. Kljub temu kot moralno pokončni odvetnik primer sprejme, »ker drugače ne bi mogel živeti sam s seboj«, pojasni otrokoma. S tem ko postane odvetnik črnca, sproži med zagovorniki segregacije buren odziv. Rasisti mu grozijo in se spravljajo nad njegova otroka, ki se jima kljub rosnim letom začenja svitati, da je s svetom, v katerem ima odtenek barve kože kakršno koli vlogo, nekaj hudo narobe.
Seme dvoma je zasejano
Ključni del filma, ki skoraj v celoti sledi literarni predlogi, se zgodi na so
dišču. Nabito polna dvorana se poti v vročem dnevu in v pričakovanju prelomne sodbe, takšne, ki bi nakazovala, da imajo dokazi vendarle večjo težo kot barva kože. Atticus Finch izvrstno opravi svojo nalogo in zlahka dokaže, da črnec na zatožni klopi nikakor ni mogel pretepsti in posiliti mlade Mayelle, pač pa je to lahko storil le njen lastni oče. Gregory Peck si je oskarja bržkone prislužil z dolgim, izjemno prepričljivim govorom, ki ga je menda posnel v enem samem poskusu. Skoraj je prepričal tudi poroto, ki si vzame nekaj več časa kot običajno v podobnih primerih, kar zbrane v dvorani (pa tudi bralce knjige in gledalce filma) navda z upanjem, a nato je sprejeta odločitev: Robinson je kriv. Mladega črnca odpeljejo in ob poskusu pobega prerešetajo njegovo telo.
Kljub sodni zmagi se Mayellin oče čuti ponižanega – sodišče se je sicer odločilo vztrajati pri tradiciji in človeka obsoditi le zato, ker je črn, a Atticusu Finchu je uspelo zasejal seme dvoma o tej navadi. Razžaljeni in z alkoholom podkrepljeni Bob Ewell se poda na maščevalni pohod in napade odvetnikova otroka, ki ostaneta živa zgolj po zaslugi neopaznega in vase zaprtega soseda Booja. Vzporedna zgodba na rob odrinjenega Booja, ki med ljudmi vzbuja strah in odpor, a je v svojem bistvu dobrosrčen, ponuja eno od pisateljičinih preprostih sporočil, in sicer o nevarnosti sojenja drugih na podlagi videza.
Popoln preobrat
Pisateljica, ki je bila očarana nad Gregoryjem Peckom v vlogi Atticusa Fincha in nasploh navdušena nad filmom, se je po izidu povsem umaknila iz javnosti. »Povedala sem vse, kar sem imela povedati,« je dejala avtorica romana, ki so ga leta 1999 pri Library Journal izglasovali za najboljši roman 20. stoletja, in zatrdila, da ne bo napisala nobene knjige več. V visoki starosti si je očitno premislila, saj je pri 88 letih izdala roman Pojdi, postavi stražarja. O tem, zakaj si mnogi želijo, da tega ne bi storila, zakaj zadnje čase delo Če ubiješ oponašalca vse pogosteje črtajo iz šolskih kurikulumov, kaj je Martin Luther King menil o filmu in zakaj je slednji posnet še v črno-beli tehniki, pa več prihodnji teden.