Kdor nima časa in volje, se projekta težko loti
S kolesom se lahko voziš le tam, kjer se pelješ z avtom. Brez dovoljenja lastnikov, občine in zavoda za gozdove ne gre.
Slovenci smo kolesarski narod. O tem ni nobenega dvoma, pa naj gre za cestno ali gorsko kolesarstvo, kar dokazujejo številni uspehi naših tekmovalcev in tekmovalk. In v zadnjem času se je tudi pri nas začela manija električnih koles, tako da je na biciklih res staro in mlado. A medtem ko s cestnim kolesarstvom – vsaj glede predpisov – ni večjih nejasnosti, je gorsko kolesarjenje že od nekdaj v nemilosti, čeprav se naša država promovira tudi kot gorskokolesarska destinacija.
Beseda zakona
Pri nas vožnjo s kolesom v naravnem okolju ureja zakon o ohranjanju narave. Vožnja s kolesi je dovoljena le po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti. Vožnja s kolesi zunaj utrjenih poti je dovoljena le tistim, ki jim je dovoljena tudi vožnja z vozili na motorni pogon, denimo, če gre za gospodarjenje z gozdovi, službene vožnje ipd. Vožnja s kolesi je dovoljena na območjih, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za šport in rekreacijo in namenjena tudi vožnji s kolesi; ta območja niso del naravnega okolja.
Vožnje s kolesi se tičejo tudi določbe zakona o planinskih poteh. Po planinskih poteh, ki ne potekajo po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah, vožnja z gorskimi kolesi razen v izjemnih primerih ni dovoljena. Vožnja je lahko dovoljena na podlagi dovoljenja za javno prireditev, ki se izda na podlagi soglasja Zavoda RS za varstvo narave; organizator mora prireditveni prostor nato v največji možni meri vrniti v originalno stanje. Tudi zakon o gozdovih se dotakne vožnje s kolesom: ta je dovoljena na označenih gozdnih vlakah in drugih označenih poteh na območjih, določenih v prostorskem delu območnega gozdnogospodarskega načrta. Preprosto povedano: s kolesom se lahko voziš tam, kjer se lahko pelješ z avtom.
Nadzor in kazni
Nadzor nad vožnjo z vozili v naravnem okolju opravljajo pristojni inšpektorji in policija, ki lahko po zakonu o ohranjanju narave v primeru prekrška tudi ustavijo vozilo in prepovejo vožnjo, v določenih primerih pa lahko vozilo tudi zasežejo. Zakon o ohranjanju narave za prekrške v zvezi z organiziranjem vožnje s kolesi v naravnem okolju določa globo od 1500 evrov za pravno osebo in do 100 evrov za posameznika. Če se posameznik vozi s kolesom v naravnem okolju zunaj utrjenih poti ali po poteh, ki niso utrjene, če se vozi po utrjenih poteh in temu nasprotuje lastnik ali upravljavec poti ali če ne gre za dovoljene primere vožnje s kolesom v naravnem okolju, se ga kaznuje z globo 100 evrov. Za posameznika, ki se vozi s kolesom po vlakah in drugih poteh, ki niso označene, kot to določa zakon, je po zakonu o gozdovih določena globa od 200 evrov do 400 evrov.
Kakor nam je pojasnil Andrej Drašler, direktor inšpekcije za gozdarstvo na Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, prvi odstavek 21. člena zakona o gozdovih določa, da je za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Vlogo za ureditev kolesarske proge lahko lastnik gozda ali uporabnik z njegovim pooblastilom in soglasjem vloži na pristojno območno enoto ZGS, ki odloči o dopustnosti posega v gozd.
Same prijave so redke, običajno pride do njih zaradi spora med lastniki gozda in graditelji prog. Zaradi nedovoljene vožnje s kolesom zunaj gozdnih cest sta bili leta 2020 izdani dve opozorili, izrečenih 16 opominov in dve globi. »Sankcij za gradnjo kolesarskega poligona ali proge ne vodimo ločeno, temveč so v kategoriji posegi v gozd brez soglasja ZGS. V primeru nedovoljeno zgrajene proge gozdarska inšpekcija poleg izreka sankcije po zakonu o prekrških odredi tudi njeno odstranitev oziroma sanacijo gozda. Če zavezanec pred potekom roka za odstranitev objektov na progi in sanacijo gozdnih tal prejme soglasje ZGS za progo, odstranitev in sanacija nista potrebni. Prav tako ne vodimo ločeno prijav glede vožnje s kolesi. Prijave glede vožnje s kolesi, ki jih prejmemo, se pretežno nanašajo na poligone in vožnjo po njih. Preostale prijave po večini prejmemo v primerih, ko kolesarji z vožnjo zunaj gozdnih cest ogrožajo sprehajalce,« nam je pojasnil Drašler.
Primer dobre prakse
Po Sloveniji je v zadnjih letih poleg večjih bike parkov zraslo več urejenih in legaliziranih kolesarskih prog, od ljubljanskega bike parka v Podutiku prek kompleksa stez Golovec trails pa do Robidišča na skrajnem zahodu Slovenije in MTB trail centra Kočevje na jugovzhodu države. Da bi izvedeli kaj več, smo se obrnili na ŠD Golovec trails, ki se lahko pohvali s šestimi kilometri urejenih prog, zelo aktivni pa so tudi pri organiziranju dogodkov, tekmovanj, delavnic, tečajev in skupinskih voženj.
Predsednik društva Tadej Tekavčič je povedal, da je »družba, ki je odraščala na Rudniku in v bližnji okolici, Golovec že zgodaj začela uporabljati za prostočasne dejavnosti. Navdušilo nas je gorsko kolesarjenje, za katero pa potrebuješ urejene in primerne poti. Nekaj malega smo naredili že pred več kot 15 leti, vse skupaj pa se je stopnjevalo in 2017. preraslo v uradno društvo, katerega glavni namen je bil urejati in legalizirati gorskokolesarske poti na Golovcu v Ljubljani.«
Velika prelomnica se je zgodila že nekaj let prej, ko so bratje Žabjek za svojo domačo hišo uredili nekaj prog, ki so hitro privabile ogromno kolesarjev. Spontano so se organizirale večje delovne akcije in traili so rasli s pomočjo vse več prostovoljcev. »Svoje smo dodali tudi z veliko birokracije, prošenj in zunanjo pomočjo nekaterih organizacij. Želja je bila, da imamo po celem Golovcu urejene poti, na katerih lahko uživamo ter treniramo, hkrati pa te kar najmanj motijo druge uporabnike gozda. Cilju se vsako leto bolj približujemo,« nam razloži Tekavčič.
In kako sploh poteka gradnja proge? »Potrebujemo dovoljenja lastnikov, občine in zavoda za gozdove. Najtežje je seveda z lastniki, saj jih skrbi za odgovornost, uničevanje gozda ipd. Želeli bi si, da se vsakemu nekaj sredstev nameni za ta namen, kar pa je seveda velik izziv ob vzpostavljanju društva in tolikšnem številu lastnikov. Vsakemu ponudimo pomoč pri urejanju gozda, se zavežemo k upoštevanju pravil itd. Ne gre vedno tekoče, smo pa veseli, da nam je kljub velikim izzivom uspelo urediti že sedem poti. A glede na število uporabnikov jih potrebujemo še najmanj enkrat toliko,« pojasni Tadej.
Na prvem mestu so dobri odnosi
Golovec ima več kot 800 lastnikov oziroma solastnikov gozdov. »Za kilometer naše poti to včasih pomeni prečenje več kot 10 zemljišč, od katerih ima vsako lahko tudi do 50 solastnikov. Dogovor povsod je nemogoč, zato bi si v prihodnosti želeli, da so take stvari urejene na nacionalni ravni. Kdor nima ogromno časa in volje, se takega projekta težko loti. To pa je seveda velika škoda, saj je gorsko kolesarjenje lep šport, ki ima ogromno pozitivnih učinkov. Če pa ga želimo izvajati, potrebujemo kakovostno infrastrukturo v bližini vseh večjih naselij. To pa bi moralo biti prepoznano tudi na višji ravni. Vsem lastnikom, ki so nam pomagali doslej, se iskreno zahvaljujemo,« poudari predsednik ŠD Golovec trails.
Nabrali so si ogromno izkušenj. »Najprej bi izpostavil to, da je treba veliko narediti in se izkazati. Na ta način se potem lažje predstaviš vsem preostalim deležnikom in lažje sodeluješ v prihodnje. Smo se pa tudi naučili, da včasih kakšno bitko izgubiš, kar pa se ti ob vztrajnosti povrne drugje v večji meri,« sklene Tadej Tekavčič.
Ko je pot zgrajena, se delo ne konča, saj jo je treba stalno urejati in popravljati.
Prijave so redke, običajno se zgodijo zaradi spora med lastniki gozda in graditelji prog.