Plagiator pristal na zavodu

Po kraji dramskega dela se komik vrača na sceno

Boris Kobal je pred dobrima dvema letoma pošteno razburkal slovensko kulturno sceno, ko so ga ujeli pri plagiatorstvu. Slovensko ljudsko gledališče Celje je razkrilo, da je njegova komedija Profesionalci espe prevod dela italijanskega avtorja

Alda Nicolaja. V opravičilu je takrat zapisal: »Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje. In v tej stiski sem naredil največjo neumnost v življenju: podpisal sem se pod delo nekoga drugega. V tem pogledu ni opravičila in bom za to nosil vse posledice.« Z enim samim dejanjem je ustvaril velik črn madež. Režiser in igralec se od afere ne giblje več v kulturnih krogih, a z napovednikom njegove nove predstave, ki bo potekala v živo na spletu 15. aprila, nam je dal vedeti, da še ni rekel zadnje. O posledicah svojega dejanja in kako živi danes, nam je 65-letnik zaupal v pogovoru, ko je čakal, da mu zimske gume zamenjajo za poletne.

• Že dolgo vas nismo videli, slišali ...

Ja, zato, ker ste me vsi zjebali!

• Ko so vam dokazali plagiatorstvo, se je na vas usul plaz najhujših očitkov – tako medijev kot tudi vaših kolegov.

Zgledalo je tako, kot da ni bilo nobenega drugega problema v Sloveniji. Fajn, saj smo krasen narod. Če sem bil takrat samo jaz problem, je to super za ves narod.

• Zaradi Borisa ni nastala bančna luknja, zaradi njega ni umrl bolnik v bolnišnici, zaradi njega ni šlo nobeno podjetje v stečaj, je zapisal eden od uporabnikov facebooka. Zaradi napake ste se znašli pod najhujšimi pritiski slovenske javnosti.

Nimamo kaj ... To je zdaj mimo. Pred mano je nov izziv, predstava, ki jo pripravljamo za splet.

• O tem bomo seveda še govorili, zdaj pa ostanimo še malo pri tem, o čemer so vsi govorili. Kako bi komentirali neprijetno situacijo, ki je odmevala vsepovsod?

Nimam kaj komentirati. Takrat, ko je bila ta afera, nisem sledil ničemur. Nisem odprl nobenega časopisa in nisem gledal nobenih poročil. Kdor mi je hotel povedati o tem, kar je bral ali slišal, sem ga ustavil in rekel, da me ne zanima. Od tega sem se popolnoma distanciral, preživel svoj čas, in to je to. Teh stvari sem se navadil že pred leti, ko smo delali v gledališču in so bile takšne in drugačne kritike. Na njih se nisem odzival, ker me sploh ni zanimala scena kritikov. To je larifari.

• Ste se pa vseeno po izbruhu afere opravičili in dejali, da ste v stiski naredili največjo neumnost v življenju in da za to ni opravičila.

Opravičil sem se, ker je bilo prav, da se opravičim. Celjskemu gledališču sem v celoti vrnil izplačani avtorski honorar. Sploh ga nisem uporabil, ležal je nedotaknjen na računu, in to je to.

• Zaradi plagiatorstva vas je sodnica obsodila na 15 mesecev pogojne kazni, plačati pa morate 54.000 evrov odškodnine.

Tega nisem plačal, ker je to še vedno v zraku. Ne ve se še, kaj bo iz tega.

• Dve leti je že od afere in se še vedno ne ve?

Ne vem, verjetno stvari stojijo. Tudi oni bodo morali dokazati, ali so resnično imeli izpad dohodka ali ne. Glede na to, da niso hoteli naprej igrati predstave, sploh je niso dali na spored, so naredili škodo lastnemu gledališču. Toliko o gospodarnosti.

• Kako ste se soočili z najtežjimi trenutki? Vrsto let ste bili uspešni, z enim samim dejanjem pa ste ustvarili velik črn madež.

Zgodilo se je tako, da je ta madež izčistil prostor tudi v moji glavi, in trenutno ne pogrešam niti sekunde gledališča ali kakršnega koli udejstvovanja v tem smislu. Gledališče me ne zanima več. Zdi se mi, kot da tega sploh nikoli nisem delal. To sem izbrisal. Ta prostor je zame v celoti zaključena zgodba.

• S čim pa ste se ukvarjali v teh dveh letih?

Z ničimer. Itak je zdaj že eno leto pandemija. V glavnem smo doma. Vmes kaj berem, kaj gledam ... To je vse.

• Vedno pa ste zelo odkrito govorili o svoji depresiji.

O tem sem res že toliko povedal, da bom rekel le: preberite si preostale članke. (Smeh.)

• So se morda v težkih trenutkih simptomi depresije kaj poglobili?

Ne, depresija ostaja na istem nivoju ... Kdaj je slabše, kdaj spet boljše. Prihaja in odhaja – kot bolezen, ki kdaj boli, kdaj pa boli manj.

• Kaj pa koronavirus in z njim povezana kriza? Kako ste jo občutili?

Ne, pri meni se ni nič občutno spremenilo, ker sem ostal tam, kjer sem bil, ko se je začela afera. Korona mi je samo še rekla ostani doma.

• Še vedno živite v Ljubljani? Ali ste se vrnili v svoj rodni Trst?

Še vedno sem v Ljubljani. Občasno se kam premaknem, če je možno. Dokler sem lahko, sem hodil v Trst na obisk k mami, ki je umrla letos januarja. Tako sem na neki način izgubil tudi Trst.

• Torej še eno težko obdobje je za vami.

Ja, dobro ... Saj 92 let lepo preživetih, brez bolezni, je v redu. Ampak vseeno te šokira, ko izgubiš mamo.

• Prej ste omenili, da vas gledališče ne zanima več, zdaj pa ste pripravili novo predstavo.

Ja, vendar to ni gledališka predstava, ampak spletna. To je kot televizija. Naslov je Radio Poper – Vrnitev izbrisanih, v njej pa nastopava jaz in kolega Boris Devetak iz Trsta.

• Kako se je sploh začel ta projekt?

Midva z Borisom sva delovala že nekaj časa, za to pa sva se odločila, da narediva nekaj v spomin na TV Poper, ki je bil vrsto let priljubljena oddaja.

• Torej niste izgubili volje do ustvarjanja, umetniškega dela?

Glejte, to nima zveze z umetniškim ustvarjanjem. To je nekaj, česar ne štejem za umetnost, ampak je prostor humorja in satire, ki ga znam delati. Gre za dobro obrt. Teatra nisem nikoli umeščal v umetnostno sfero, igralstva pa sploh ne, režije pa tudi ne.

• Zanimivo pa je, da se boste v tej predstavi spovedali pri častitem duhovniku Valentinu Senici.

V bistvu gre samo za en trenutek, ko mi župnik ne dovoli, da nastopam, ker imam prevelike grehe. To bomo v oddaje na neki način razčistili. Ne bom nič razkrival.

• Gre za konotacijo vašega črnega madeža? Tudi.

• Torej vam o tem ni več problem govoriti v javnosti? Bi radi, da se to razčisti enkrat za vselej?

Sploh ne. Jaz sem že razčistil to zadevo. Ne govorim zato, da bi razčiščeval, ker jaz sem že razčistil, drugi niso razčistili.

• Ste morda zasledili, kaj je o vas rekla Svetlana Makarovič ob izbruhu afere?

Sploh me ne zanima ta gospa, kot marsikdo drug, ki je znal pljuvati čez mene. Naj pometejo pred svojim pragom!

• Njena napoved se je uresničila. Namreč, dejala je, da se boste vrnili, saj se, če citiram, »barabe vračajo kot herpes«.

Ona zagotovo ve, kaj je herpes.

• Vaš znameniti rek pa je alora pridem več k'sno. Dejansko ste se vrnili.

Ja, ampak samo za to zadevo. Za drugo pa ne vem, ali sem prišel nazaj. Gre za enkratni dogodek, tega ne štejem za vrnitev. Da bi zdaj na veliko in široko delal, zagotovo ne. V teh razmerah pa sploh ne.

• Boris Devetak je o tem, zakaj sta se lotila tega projekta, med drugim povedal, da ste v hudi finančni krizi, on pa v hudi intelektualni.

Ja. (Smeh.) To sva morala malo obrniti na štos.

• Pa ste sicer v hudi finančni krizi?

Ja, glejte, bil sem. Tako rekoč sem ostal brez rezerv, bil sem na zavodu in dobival 600 evrov na mesec. Seveda marsikdo preživi s tem denarjem. Hvala bogu nimam nobenih dolgov, nobenega vikenda in nobene ladje za vzdrževanje, tako da živim precej skromno sam zase.

• Pa niste že v penziji?

V penziji sem šele od novembra.

• Torej zdaj ni več take panike, ko gre za denar?

Zdaj je malo manj panike. Meni penzija popolnoma zadostuje. Ljudje živijo z mnogo manj ali celo brez in morajo preživeti. In tako tudi jaz.

• Koronačas je samo še poglobil naše stiske, če pogledamo aktualno stanje.

Tako to je. V bistvu moraš samo čakati, kdaj te bodo cepili. Ravno te dni sem izvedel žalostno novico, da je umrl moj kolega v Trstu, režiser

Mario Uršič. Zelo sem bil navezan nanj, lep spomin je ostal.

• Zdaj pa Trst res ni več vaš ...

Imam še dva ali tri prijatelje, s katerimi se bolj slišimo, kot vidimo. To je to. Ampak ja, Trst se je še dodatno oddaljil od mene.

• Kje pa se najboljše počutite?

Ne vem ... Najboljše se počutim takrat, kadar se počutim dobro znotraj sebe, pa mi je vseeno, kje sem. Lahko bi bil kjer koli.

• Ali živite sami? Ali imate ob sebi ljubljeno osebo, ki vas bodri?

Ja, sam živim. Ljubezen me ne zanima več kaj dosti.

• Kaj pa vas zanima, najbolj razveseli?

Najbolj me zanima, ali mi bodo prav namestili gume. To je ta trenutek. Kaj me bo pozneje zanimalo, pa res ne vem. Poskušam živeti iz ure v uro, iz dneva v dan. Ni nobenih načrtov. Ker nima smisla.

• Saj tako je najboljše, tako pravi latinski rek carpe diem (užij dan).

Po moje ja. Tega se je sicer treba naučiti, ni tako enostavno, kot se sliši, ampak glejte, učim se sproti. Ko se bom naučil, me ne bo več ... Takrat se bom glih fajn naučil.

• Z leti pride tudi modrost. Morda kaj obžalujete v svojem življenju?

Ja, obžalujem, da sem se ukvarjal z gledališčem.

• S čim pa bi se, če se ne bi z gledališčem?

Ne vem ... O tem tudi nima smisla razpravljati, ker je že mimo. Zgodba je taka, kot je bila. Preveč sem se ukvarjal z gledališčem in sem izgubil osebno sfero in osebne kontakte. To je dejstvo.

• Zdaj nimate več nobenih prijateljev iz gledališča? So vam vsi obrnili hrbet?

Ne. Niso mi ga obrnili, ampak enostavno se ne slišimo niti ne vidimo. Marsikdo mi je sicer verjetno obrnil hrbet. Pričakoval sem, da bo kdo poklical in me poslal v kurac, po domače rečeno, ampak tudi tega niso sposobni. Nimamo kaj.

• Česa pa ne obžalujete v življenju in tega ne bi zamenjali za nič?

Ne obžalujem, da imam dva otroka ... To zagotovo. Za preostalo pa ne vem. To je težje odgovoriti. Presenetili ste me s tem vprašanjem.

• Vsi smo vpeti v aktualni čas, ki ga zaznamuje koronavirus. Kaj si želite za letos?

Moja želja je, da bo ta kriza minila. Moram priznati, da pogrešam, da bi se lahko odpeljal nekam na počitnice, v tuje mesto, da bi malo pogledal in prišel nazaj domov. To mi je zelo všeč. Ampak zdaj seveda iz tega ne bo nič. To res pogrešam. In zato upam, da bo to rešeno čim prej.

• Zdaj res pogrešamo svobodo, ki je bila prej samoumevna.

Ja, ampak to bomo hitro pozabili. Ko bomo rešeni tega, če bomo, seveda, bomo v enem tednu pozabili, kako je bilo. Zdelo se nam bo spet vse normalno. Človek se po navadi nič ne nauči iz zgodovine. Vsakič, ko se nekaj zgodi, ponavljamo floskule nikoli več. Ko se je zgodil Auschwitz, so vsi rekli nikoli več. In danes, kje smo?!

• Za konec, kaj bi sporočili našim bralcem?

Naj gledajo mojo predstavo 15. aprila ob 20.30. Naj si kupijo vstopnico, ki stane 12 evrov. To verjetno ne bo tak problem, saj za ta denar lahko gleda vsa družina, torej več ljudi hkrati. Upam, da jim bo všeč. Če jim pa ne bo, se jim že vnaprej opravičujem.

Mami je umrla januarja letos. Tako sem tudi Trst izgubil na neki način.

Hvala bogu nimam nobenih dolgov, nobenega vikenda in nobene ladje za vzdrževanje.

FOTO: JOŽE SUHADOLNIK Gledališče in ljubezen ga ne zanimata več.