Pismo iz Azije Komu bo Azija dala dvanajst točk?
zija se je že napotila k temu cilju, se ustavila, nato znova stopila korak naprej, zdaj pa čakamo, kaj se bo na koncu zgodilo s to idejo. A prav to azijsko omahovanje glede temeljnih vprašanj, kot so »Kaj nas povezuje?«, »Mar obstaja skupna zgodovina?«, »Kakšno Azijo si želimo?«, kaže, kako pomembna je tradicija Evrovizije in kako zelo mora biti Evropa nanjo ponosna.
AOdprto okno v svet
Azija je že od nekdaj del Eurosonga. Ne samo zaradi tega, ker je Avstralija že od leta 2015 udeleženka tega tekmovanja, temveč tudi zato, ker je sodobno Evropo obogatila s prisotnostjo svežih glasov, novih talentov in dragocene širine, ki razbija meje naše celine. Tako je leta 1981 za Francijo nastopil Jean Gabilou, ki se je rodil na Tahitiju, največjem otoku Francoske Polinezije. Uvrstil se je na tretje mesto. Na tretjem mestu je končala tudi Christina Chanee oziroma Christina Ratchanee Birch Wongskul, Tajka, ki je leta 2010 zastopala Dansko. Shephanie Topalian, ki je po rodu Japonka, je leta 2015 nastopila kot članica armenske skupine Geneaology. Skupina se je uvrstila na 16. mesto. Anggun, Eric Papilaya, Linda Wagenmakers, Sandra Reemer in Justine Pelmelay so Indonezijci, ki so prepevali za Francijo, Avstrijo in Nizozemsko. In tako je odmev Azije pripomogel k temu, da je bil Eurosong bolj zanimiv, bolj vznemirljiv in bogatejši.
Prva tekmovalka Evrovizije, ki je bila po rodu iz Azije, je bila Anneke Grönloh, prav tako Indonezijka, ki je leta 1964 nastopala za Nizozemsko.
Evrovizija je tako postala tudi oder, na katerem se sledi evropskega kolonializma sprevračajo v kreativnost raznovrstnosti in našo pozornost preusmerjajo k bogastvu odprtega okna v svet.
Gledano z azijskega zornega kota je Evrovizija že dolgo predmet posebne zvedavosti. Morda ne toliko zaradi pesmi, ki jih je mogoče slišati na tekmovanjih, kot zaradi fascinantne zgodovine šova, ki se je leta 1956 začel kot skromen in predvsem radijski festival, na katerem je sodelovalo zgolj sedem držav. Navdih zanj je bil italijanski San Remo, ki pa je bil dopolnjen z željo in potrebo po optimizmu in prijateljskim tekmovanjem med nacijami, ki so bile še vedno v procesu zdravljenja vojnih travm.
Kitajska je dolgo od strani opazovala, kako se Evrovizija razrašča vse do današnjih štiridesetih držav udeleženk, kako se razvija v spektakel globalne popularnosti in kako odpira vse širši prostor za osmišljanje kiča vse do točke scenske inovativnosti in umetniškega preboja skozi zidove tabujev.
A šele ko je bila tudi sama pripravljena razviti svojo »mehko silo«, je začela Kitajska razmišljati o Evroviziji kot o enem največjih evropskih uspehov prav v tem kontekstu. Prvič so posnetek dveh polinalov in inala evropskega šova predvajali na glasbenem kanalu osrednje kitajske televizije. Ko je leta 2015 Mango TV, portal televizije Hunan (ene od kitajskih pokrajin), prvič v živo prenašal Evrovizijo, se je že govorilo o možnosti, da utegne biti Kitajska naslednje leto posebna gostja tega festivala.
Evropska stran je imela do te ideje že takrat določene zadržke, ko je leta 2018 partijska cenzura izrezala nekaj delov prenosa (ki so ga predvajali z dvominutnim zamikom), ki bi lahko bili moteči za ideološko dogmo ali moralno čistunstvo, pa je prišlo do razhoda Manga in EBU (European Broadcasting Union).
Na kitajskih televizijskih ekranih so namreč med prvim polinalom med nastopom Švice zameglili zastavo v mavričnih barvah, ker je status skupine LGBTQ na Kitajskem še vedno zaprt v
Vsako leto, ko se začenja tekmovanje za pesem Evrovizije, se Azija znajde v lastnih sanjah o podobni prireditvi, ki bi potekala na njenih tleh. Čeprav se o organiziranju podobnega šova, ki bi se imenoval Evrovizija Azija, govori že zelo dolgo, se zdi, da se iz te povezovalne zamisli porajajo bolj razlike, ki ločujejo azijske države, kot sorodnost, ki bi jih povezala v enotno proslavljanje
glasbe, živopisnosti, ljubezni in seveda tiste največje vrednote: svobode.
omari, čeprav so bili narejeni določeni koraki k zmanjšanju diskriminacije. Nastop Irske so v celoti izrezali, ker sta dva moška plesala na način, ki je namigoval na istospolno ljubezen.
Nastop albanskih predstavnikov so prav tako v celoti izrezali, ker so imeli nastopajoči po telesih tetovaže, kitajska vlada pa je tetoviranim posameznikom prepovedala nastop na televiziji. Zato se morajo tudi nogometaši na igriščih pojaviti s posebnimi ščitniki na rokah, če imajo na njih tetovaže, kar zadeva odrske umetnike, pa je strogo prepovedano, da bi njihova telesa s slikami pošiljala kakršna koli sporočila.
EBU se je odzval z izjavo, da ta vrsta cenzure ne odraža evropskih »vrednot univerzalnosti in vključevanja ter ponosne tradicije proslavljanja različnosti s pomočjo glasbe«. »Z obžalovanjem bomo zato nemudoma prekinili partnerstvo,« so sklenili v EBU in nato ni bilo prenosa drugega polinala.
Evrovizija prihaja, ljudje!
A obojestranska naklonjenost kljub prekinitvi partnerstva ni zamrla. Kitajska navdušuje evropske pop glasbenike, in to ne le zgolj kot potencialni trg z na desetine milijonov oboževalcev, ampak tudi kot posebna glasbena kultura, katere tradicionalni inštrumenti se, kadar so dobro umeščeni v izvirno melodijo, ponašajo s prav posebno privlačnostjo. Bolgarski predstavnik na Evroviziji leta 2017 Kristian Kostov je tako pred šestimi leti ustvaril kitajsko verzijo svoje pesmi »Lepi kaos«. Ob zvokih erhuja, kitajskega godalnega inštrumenta, ki je malce podoben guslam, a ima neprimerno bogatejši spekter tonov, je ta pesem v resnici zazvenela kot medcelinska uspešnica.
Ker je Kitajski veliko do tega, da bi ustvarila uspešen in globalno sprejet C-pop (kitajski pop), s katerim bi lahko svojo negativno podobo spremenila v pozitivno in s katerim bi lahko konkurirala K-popu, ki je med mladimi Kitajci izjemno popularen, je ideja o organiziranju Evrovizije Azije znova na dnevnem redu.
Kitajska bi bila namreč ena od vodilnih udeleženk med dvajsetimi azijskimi državami, ki se zanimajo za ta projekt. Čeprav je avstralska medijska hiša SBS, ki odloča o projektu Evrovizija Azija, leta 2021 objavila, da so vsi načrti glede uvedbe tega šova zamrli, so konec lanskega leta napovedali, da bi se lahko ta predlog kljub vsemu znova znašel na dnevnem redu. Prvič po letu 2017 so tudi obnovili njegovo uradno spletno stran EurovisionAsia.tv. Producentska družba Blink TV, ki se je ukvarjala z udeležbo SBS v Evroviziji in avstralsko izbiro tekmovalcev, je dala vedeti, da je njen glavni cilj Evrovizijo pripeljati v Azijo,
❞
Bo Kitajska pripravljena na to, da ne bo ničesar cenzurirala, je njena Komunistična partija sposobna odpreti okna in vrata brez dežurnih ključavnic in zaves, ki se spustijo na vsako »oporečno« besedo?
njeni direktor Paul Clarke pa je nedavno napovedal: »Evrovizija prihaja, ljudje!«
Seveda je vsem jasno, da azijski začetki tega šova ne morejo biti v ničemer podobni evropskim začetkom v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne le da to niso povojni časi, saj bi lahko prej rekli, da so predvojni, in prav zaradi tega v Aziji manjkata tisto navdušenje in strpnost, ki sta pred skoraj sedmimi desetletji vladala med evropskimi državami. Kako se bodo države, ki si prizadevajo postati velike sile, premagale, da ne bi glasovale za svojega tekmovalca? Kako se bodo prisilile k temu, da bodo dvanajst točk dodelile pesmi iz države, s katero so v latentnem sporu? Kako bodo udeleženci in občinstvo odigrali optimizem v času, ko se pripravljajo nove vojne in ko je med številnimi državami rivalstvo na pragu sovražnosti?
Morda je Evrovizija pomembna prav zaradi tega. Ko se je pričakovalo, da se bo ta projekt začel leta 2018, so se za vlogo gostitelja zanimala tri mesta: Hongkong, Singapur in Sydney. Avstralija je že potrdila svojo udeležbo, a se je pričakovalo, da bodo članstvo v upravnem telesu tekmovanja dobile še Kitajska, Japonska in Južna Koreja. Zdaj čakamo na novico o tem, kdaj se bo začela Evrovizija Azija in kje bo potekalo prvo tekmovanje.
Seveda so zgolj redki ravnodušni do razraščanja Evrovizije na celino bogate popkulture in izjemno dolge glasbene tradicije. Ljubitelji si že živo predstavljajo, s čim jih bodo presenetili Južni Korejci, Tajci, nato pa seveda tudi Mongoli, Filipinci in, upajmo, tudi Indijci. Pa vendar, bo Kitajska pripravljena na to, da ne bo ničesar cenzurirala, je njena Komunistična partija sposobna odpreti okna in vrata brez dežurnih ključavnic in zaves, ki se spustijo na vsako »oporečno« besedo? Moramo upati, da se bo Evrovizija Azija vendarle zgodila. To bi bilo namreč najmočnejše izražanje optimizma na celini, ki se oborožuje, ne da bi krotila sovraštvo in nestrpnost. Navijamo za pesem. Nočemo orožja.