Predvidljiva nacionalistična reakcija

Verjamem, da etika terja od komentatorjev, da vsakič, ko stopimo na področje, na katerem nismo domači in ga poznamo le zelo nepopolno, to jasno povemo. Nisem strokovnjak za makedonsko politiko. Poznam jo površno in ne bom se pretvarjal, da poznam razloge in dinamike, ki so privedle do velike zmage opozicijske desničarske koalicije pod vodstvom VMRO-DPMNE. Še več: težko bi ocenil, ali je ta stranka po sedmih letih v opoziciji opravila resno samokritiko. Bo vladala tako kot pred letom 2017, ko jo je široka koalicija med levosredinsko opozicijo in albanskimi strankami spravila z oblasti, sama pa se je na to odzvala z množičnimi protesti, nasilnim vdorom v parlament ter silovito šovinistično protialbansko kampanjo, ki jo je s pomočjo svojih tesnih vezi z Orbánovim režimom na Madžarskem »izvozila« tudi v slovenske medije v orbiti SDS? Ne vem. Če vas zanimajo odgovori na ta vprašanja, se boste morali obrniti h kakemu strokovnjaku za notranjo politiko v »Severni« Makedoniji.

Težko bi tudi ocenil, ali je bila politika Evropske unije do Makedonije (nihče me ne bo prisilil, da bi zanjo neironično uporabljal vsiljeno ime »Severna Makedonija«) odločilna pri tem, da se je stranka, ki je ena izmed prvih v Evropi (še pred poljsko PiS, po oceni nekaterih analitikov tudi pred madžarskim Fideszom) začela uvajati iliberalne metode vladanja, zmagoslavno vrnila na oblast. V politiki so stvari večplastne in učinki redko enosmerni.

Toda kdorkoli je spremljal mukotrpna pogajanja o pristopu Makedonije k Evropski uniji in ponižujoče pogoje, ki jih je bila v tem procesu primorana sprejeti makedonska vlada, je lahko le zgrožen in razočaran nad evropsko politiko na Balkanu. Evropske oblasti so mladi državi najprej de facto prepovedale, da bi k EU pristopila z lastnim nacionalnim imenom: zaradi kaprice Grčije je morala sprejeti umetno ime, ki ne odraža jezikovne prakse in želja njenih prebivalcev. To je podobno, kot če bi Belgija zato, ker se njena najvzhodnejša pokrajina imenuje Luksemburg (ne po naključju, saj je bila Belgiji priključena po delitvi Luksemburga leta 1839), svoji najmanjši sosedi prepovedala, da se imenuje tako, kot ji od nekdaj pravijo njeni prebivalci, in ji vsilila umetno ime »Vzhodni Luksemburg«. Ali če bi, iz podobnih vzgibov, Kitajska Mongoliji vsilila ime »Severna Mongolija«, Iran pa bi Azerbajdžance prisilil, da svojo državo preimenujejo v »Severni Azerbajdžan«.

A kljub temu so Makedonci sprejeli kompromis, ki ga je navsezadnje mogoče razumeti tudi drugače, kot bi to želeli Grki, in sicer da sedanja makedonska država obsega le severni del zgodovinske in etnografske Makedonije, katere južni del je ostal v Grčiji. A kljub temu da Makedonci novemu imenu svoje države lahko dajo tudi »iredentistični poudarek« (novo ime jih lahko spominja na njihove brate južno od grško-makedonske meje, ki so že več kot stoletje podvrženi sistematični, pogosto surovi in v preteklosti tudi zelo nasilni helenizaciji), je pomenilo ponižanje, kakršno bi bile pripravljene sprejeti le redkokatere države na svetu. In vendar so bili pripravljeni na takšen kompromis, saj jim je obljubljal odprto pot v Evropo.

To se ni zgodilo. V trenutku, ko se je zaključilo tridesetletno izsiljevanje Grčije, je svoj lonček pristavila Bolgarija. Bolgari – in ne le nacionalistične sile – imajo do Makedonije podoben odnos kot Romuni do Moldavije. Imajo jo za izgubljeno sestro, ki je postala samostojna država po čudnem zgodovinskem naključju, saj je »v resnici« sestavni del bolgarske nacije. Težava je, da Makedonci že dolgo ne mislijo enako. Nesimetričen odnos med obema je tako podoben odnosu med Čehi in Slovaki v času prve čehoslovaške republike, kot ga je na straneh Ljubljanskega zvona prodorno in plastično opisoval veliki slovenski jezikoslovec France Bezlaj, tedaj raziskovalec v Pragi: Čehi so imeli Slovake za del istega naroda ter vztrajali pri tem, da je slovaščina le regionalna oblika češkega jezika; Slovaki, ki so leta 1918 vstopili v skupno državo z določeno simpatijo do takšnih tez, so po dvajsetih letih češkega pokroviteljstva deinitivno zavrnili takšne predstave.

Mutatis mutandis se je nekaj podobnega zgodilo z Makedonijo in Bolgarijo. Če je pred dvajsetimi leti v makedonski politiki in kulturni eliti obstajala močna ilobolgarska komponenta (zlasti znotraj tedaj še precej zmernejše stranke VMRO-DPMNE), je agresivna bolgarska politika poskrbela za njeno skorajšnjo izginotje. Ostalo pa je nekaj sto ali tisoč Makedoncev, ki se nacionalno še vedno razglašajo za Bolgare – podobno kot bomo v belgijski Flandriji prav gotovo našli subkulture, ki imajo Flamce za del enega samega nizozemskega naroda, v španski Galiciji ljudi in društva, ki zagovarjajo, da so Galicijci pravzaprav Portugalci; nemara tudi na Norveškem še vedno obstaja kdo, ki – tako kot številni Ibsenovi sodobniki – trdi, da so Norvežani le severni del danskega naroda. A verjetno nikomur v Köbenhavnu ne bi padlo na pamet, da kot pogoj morebitnega norveškega pristopa k EU zahteva priznanje posebne »danske manjšine« na Norveškem. Tudi zato ne, ker to ne bi pripeljalo do zbližanja obeh sorodnih narodov, temveč bi, nasprotno, privedlo do protidanskega resentimenta: podobnega slovaškemu odporu proti češkemu pokroviteljstvu, ki ga je v tridesetih letih opisoval Bezlaj.

Namesto da je EU makedonskim oblastem vsiljevala vse absurdne zahteve, ki jih je dobivala iz Soije, bi morala Bolgarom razložiti to preprosto dejstvo: nacionalistični pritisk na manjšo sosedo bo rodil reakcijo. In ta se bo prej ali slej usmerila tudi proti sami EU, saj bodo imeli ljudje dovolj ponižanj v zameno za prazne obljube o članstvu in normalizaciji.

Točno to se je zgodilo. Včasih ni treba, da si strokovnjak za neko državo: dovolj je, da vsaj malo poznaš osnovne dinamike zgodovine in vzvode človeške narave.

Včasih ni treba, da si strokovnjak za neko državo: dovolj je, da vsaj malo poznaš osnovne dinamike zgodovine in vzvode človeške narave.