Vs k it no delo je mogoče adaptirati
Odrske priredbe otroških del preselijo zgodbe v nov svet, v katerem so nujne drugačne avtorske veščine
Kako znajo lutke povedati zgodbo iz knjige? Enakovredno? Lahko odrska postavitev tekmuje z ilustracijo, ki zmore vse, od širokokotnega pogleda na prizorišče do skrajnih detajlov? Kako gosta mora biti verbalna struktura predstave? O izkušnjah smo vprašali nekaj ljudi, ki problematiko dobro poznajo.
Na vprašanje, kakšna mora biti odrska priredba oziroma dramatizacija zgodbe, ki je najprej izšla v otroški reviji ali knjigi, je mogočih odgovorov lahko več, toda glavni poudarki so enaki. Večina poznavalcev se strinja, da se bistveni elementi pripovedovanega v gledališču, v katerem so namesto avtorja in ilustratorja v produkcijo vpleteni številni drugi, lahko spremenijo, nekateri bolj poudarijo, drugi zbledijo. Avtor scenarija, režiser, igralci, glasbeniki, kostumograf, izdelovalec lutk, oblikovalec luči, scenograf, vsak lahko doda kaj svojega.
Nasvet nekega ameriško pragmatičnega avtorja je preprost: Nasmejte otroke, ne zasujte jih s preveč besedila, v predstavo vključite najmanj en song. Pomembno je tudi oblikovati besedilo z mislijo na otrokove zmožnosti razumevanja. Če se zgodba odvija prepočasi, jih lahko začne dolgočasiti, če izvedo preveč ali premalo, se bodo izgubili; da jih pripoved ne bi zmedla, jim je treba ob pravem času povedati vse najnujnejše za razumevanje zgodbe.
Dati lutki prostor in z njo 'misliti' besedilo
Katarina Klančnik Kocutar, direktorica in umetniška vodja Lutkovnega gledališča Maribor, je za Delo zapisala: »Izhodišča za lutkovne predstave so praviloma veliko bolj raznolika kot za dramske predstave. Ob vnaprej napisanem dramskem besedilu – ta so zadnja leta morda kar v manjšini – so to pesmi, priredbe in dramatizacije zgodb, slikanic … Imamo več odličnih predstav brez besedila ali z zelo malo besedami. Veliko besedil je nastalo namensko, po odločitvi o temi. Eden od razlogov je narava lutkovne predstave: večinoma temelji na lutkovno-likovni dramaturgiji, ki mora v režiji, igri in animaciji upoštevati in enakovredno vpeljati lutko ali neko drugo animirano formo ter ji dati prostor in skoznjo 'misliti' besedilo. Tako se lahko zgodi, da gostobesednost in razlagalnost dušita akcijo in po nepotrebnem preobložita predstavo.«
Dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana Benjamin Zajc je povedal, da so adaptacije literarnih del za otroke stalnica lutkovnih odrov. »Pri najmlajših govorimo predvsem o slikanicah, ki jih ustvarjalne ekipe predelajo v lutkovne uprizoritve. Gre za logično potezo, saj dramskih besedil za otroško občinstvo ni na pretek, hkrati se v slikanici združujeta tako vizualna kot besedilna pripoved, stkani v neločljivo vez, s čimer se slikanica izredno približa lutkovnemu mediju, ki se utemeljuje predvsem na vizualnem. Otroci so tudi hvaležno občinstvo, saj zelo radi vidijo dela, ki jih nagovarjajo, v različnih medijih: na primer v slikanici, risanki in nato še uprizoritvi, tudi večkrat, če jih delo pravilno naslovi. Ravno to naslavljanje je ključno pri takšnih adaptacijah, saj je treba paziti na starost, za katero je slikanica namenjena, in starost, za katero se dela uprizoritev. Vsako literarno delo je mogoče adaptirati za katerokoli starostno skupino, a je treba upoštevati kognitivni razvoj v določeni starosti. Uprizoritve, ki jih oglašujejo kot delo za vso družino, zmotno presojajo, da je snovanje uprizoritve za otroke neki enovit žanr. Enako zmotno je presoditi, da je samo zato, ker je uprizoritev narejena po slikanici, namenjeni na primer otrokom od tretjega leta, tudi uprizoritev namenjena triletnikom. Sploh če pomislimo,
Vsaka uprizoritev za otroke ima v podtonu vprašanje, kaj si želi povedati otrokom o svetu, ki ga niso ustvarili, a bodo v njem zrasli.
da večina slikanic za najmlajše v resnici nima dovolj materiala za približno 30-minutno uprizoritev in da mora zato ustvarjalna ekipa v zgodbo dodati različne situacije.
Ustvarjanje lutkovne uprizoritve za otroke po literarni predlogi mora tako kot takšna uprizoritev za odrasle slediti določenim gledališkim kodom, vzporedno pa mora misliti na svojo starostno skupino in je zato vedno dobrodošlo, če ima ustvarjalna ekipa vsaj nekaj zavedanja o tem oziroma sodelavce, ki imajo potrebna znanja. V takšni uspešni sinergiji lahko nato tudi večje, težje, tabu teme predstavimo najmlajšemu občinstvu, ne da bi bili pri tem ali usmerjeni le na zabavljaštvo ali v preveliko didaktičnost, moraliziranje. Vse to je nato obarvano še z mislijo, kaj si želimo povedati občinstvu, ki šele postaja aktivni udeleženec naše družbe. Tudi če se izogibamo didaktičnosti, kar je super, ima vsaka uprizoritev za otroke v podtonu vprašanje, kaj si želi povedati temu občinstvu o svetu, ki ga niso ustvarili, a bodo v njem zrasli. To se najbolje pokaže, ko adaptiramo kakšno starejše, klasično delo, ki ponavadi zahteva radikalne posege v recimo vzgojne strategije junakov v zgodbah, časovne determinante in tako dalje.«
Pisatelj Peter Svetina, avtor slikanice Timbuktu, Timbuktu, ki jo je pred dvema letoma za ljubljansko lutkovno gledališče priredila in režirala Nika Bezeljak, je za Delo povedal: »Lutke in lutkovno gledališče so mi od otroštva ljubi kot radijska igra in literatura. Zato niti ne premišljujem o tem, ali pravljice in pesmi ob prenosu v radijski ali gledališki medij kaj izgubijo, mislim, da samo drugače nagovorijo, s sredstvi medija, v katerem nagovarjajo. V pravljici O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov bi bilo v tekstu, v katerem se mrožek v čolničku odpravi po svetu iskat službo, nemogoče doseči vtis, ki ga je dosegel Diego de Brea s tremi lutkami mrožka in čolna različnih velikosti, ki se od gledalcev oddaljujejo v globino odra. Prav tako bi bilo s tekstom Kako je Jaromir iskal srečo nemogoče doseči čaroben učinek, ki ga je dosegla nema predstava Ajde Rooss po motivih iz pravljice v Gleju. Mislim, da gre tako kot pri vsaki drugi stvari samo za vprašanje, ali je ta, ki dela, reč opravil dobro. Če jo je, bo nagovorila in prevzela. Če ne, ne bo. Ne glede na medij.«
Izgubili besede, a dobili nove situacije
Prvič je prehod od zgodbe s papirja na oder nedavno, sredi aprila, v
Lutkovni zajec in samostanska miš
Lutkovnem gledališču Ljubljana doživel pisatelj Sebastijan Pregelj. »Adaptacija zgodb o Medu in Pujsiju za lutkovni oder je bila zame prva tovrstna izkušnja. Od začetka sem jo doživljal kot priložnost, da zgodba doseže še več otrok in da Meda in Pujsija spoznajo v novi luči. Priznati moram, da me je bilo sprva kar malo strah, kaj bo nastalo. Zgodbe in situacije, ki jih mladi bralci poznajo iz revije Cicido in knjige, je mojstrsko zložil v 40-minutno predstavo režiser Mare Bulc.
Ker gre za samostojne zgodbe, je bilo najprej odprtih kar nekaj vprašanj. Nazadnje smo se odločili, da bomo spremljali en dan v življenju Meda in Pujsija, od jutra, ko vstaneta, do večera, ko ležeta v posteljo, pri čemer smo se omejili na tiste, v katerih nastopata sama. Z Maretom sva črtala in dodajala besede in stavke, Mare je med drugim dodal prizora, v katerih imata junaka vsak svojo 'lutkovno predstavo', skupaj sva dodala pesmico, ki je nekaj novega. Ta bo v kratkem z odra skočila v revijo in pozneje morda tudi v knjigo. V nastajanje lutk in drugih vizualnih elementov je bil od začetka vključen ilustrator Igor Šinkovec, ki je vztrajal pri sledenju likovni podobi iz knjige. Mislim, da se je to obrestovalo, saj sta Medo in Pujsi v predstavi videti, kot bi skočila iz knjige. Seveda je tak način prinesel tehnični ekipi gledališča dodatne izzive, morali smo sprejeti nekaj kompromisov, za katere dvomim, da jih gledalci sploh opazijo. Končni rezultat sta ljubki, živi in prepričljivi lutki.
Pri besedilu sem si želel, da bi se njun karakter ohranil, je pa res, da je štiridesetminutna predstava, ki deluje kot celota, nekaj drugega kot besedilo, ki ga prebereš v dveh