Planica vedno zbujala ponos pa tudi zavist
1934 – 2024: devet desetletij skakalnih senzacij v znameniti slovenski športni dolini
Leta 1919 ustanovljeni Sportni klub Ilirija v Ljubljani je s svojimi vse bolj številnimi sekcijami za različne športne zvrsti po prvi svetovni vojni – po zaslugi inž. Stanka Bloudka in njegovih sodelavcev – nadaljeval dejavnost leta 1911 ustanovljenega Footbalskega kluba Ilirija. Ko je slovensko smučanje v dvajsetih letih že nekako shodilo in postajalo vse bolj priljubljena zimskošportna zvrst na Slovenskem, so se tudi smučarji v Iliriji osamosvojili v samostojno sekcijo in se začeli ozirati po lastnem oporišču.
Predvsem zaradi odličnih snežnih razmer ter ugodne železniške povezave med Ljubljano in Ratečami so se v Iliriji odločili, da bodo svoj dom (Dom Ilirije, zdaj Dom v Planici) zgradili na območju Slatne tik ob severnem obrobju plazu pod Cipernikom. Gradnjo so inancirali z obveznicami članstva. Odprli so ga decembra 1931, nekaj let pozneje so mu dodali še depandanso.
Medtem ko zaradi naravnih danosti v bližini Doma ni bilo težko urediti prog za smučarski tek in
Zgodovinski dan, 25. marec 1934 v Planici. alpsko smučanje, pa v Planici razen manjše skakalnice ni bilo objekta, na katerem bi lahko priredili kakšno odmevnejše domače, kaj šele mednarodno tekmovanje. V funkcionarski krog SK Ilirija je spadal tudi Joso Gorec, glavni tajnik Zimskošportne zveze Jugoslavije (ZŠZJ s sedežem v Ljubljani!), ki je v tej funkciji botroval tudi prihodu prvih tujih smučarskih trenerjev v Slovenijo.
Ob koncu 20-tih let je privabil Norvežana Torleifa T. Hanssna, ki se ni spoznal le na skoke, temveč tudi na projektiranje skakalnic. Po njem imenovano skakalnico so v Bohinju odprli leta 1931 in je bila eden prvih večjih skakalnih objektov pri nas. Vse bolj živahen razmah slovenskega smučanja s tekmovalnim vred je seveda buril tudi domišljijo podjetnih športnih funkcionarjev Ilirije.
Joso Gorec je bil najbolj verjetno tisti mož, ki je v tem krogu zasejal zamisel, da bi morda v Planici nekoč priredili tudi svetovno prvenstvo Mednarodne smučarske zveze (FIS) v nordijskem smučanju. Za kaj takega pa bi nujno potrebovali (vsaj) 70-metrsko skakalnico. O tem in še marsičem drugem so v Planici razpredali vodilni možje
Ilirije ob dolgih zimskih večerih. Zamisel o veliki skakalnici je močno pritegnila tudi inž. Stanka Bloudka, ki se je na lastno pest lotil izdelave načrta in kmalu gradnje 70-metrske skakalnice, čeprav se s tem delom dotlej še ni ukvarjal.
Poleti 1932 se mu zaradi pomanjkanja denarja in številnih drugih obveznosti gradnje ni posrečilo dokončati. Joso Gorec je naslednje leto po pogajanjih z Ilirijo k projektu pritegnil na tem področju bolj izkušenega stavbenika Ivana Rožmana. Stavbenik ni samo pogumno izdelal nov načrt velike skakalnice s kritično točko K-96 metrov (!), temveč jo je do konca leta 1933 tudi zgradil prav tam, kjer je prejšnje leto lokacijo izbral inž. Bloudek.
Za preizkus dotlej največje skakalnice na svetu je ZŠZJ določila državno prvenstvo 4. februarja 1934, čeprav je tedanji trener iz Norveške Bjørn Jahr upravičeno menil, da presega sposobnosti tedanjih jugoslovanskih skakalcev … Državni prvak Franc Palme iz Ljubljane je s 60 m dolgim skokom postavil tudi nov jugoslovanski državni rekord. Obenem so razpisali tudi prvo mednarodno tekmovanje z datumom 25. marec 1934.
Krstna mednarodna prireditev se je po zmagi olimpijskega zmagovalca iz Lake Placida (ZDA, 1932) Birgerja Ruuda na uradnem tekmovanju triumfalno nadaljevala in iztekla z ekshibicijskimi nastopi ter novim svetovnim rekordom Norvežana – 92 metrov! »Planiške senzacije« (ljubljanski časnik Jutro) so prvič obletele svet! Vendar so zlasti v konservativnih krogih FIS in Norveške smučarske zveze naletele tudi na zavist in nasprotovanje ter pogojevanje nastopa norveških skakalcev v Planici leta 1935 in 1936.
Devetdesetletne zgodovine Planice in njenih velikih mednarodnih prireditev, ki so jo posebej zaznamovali smučarski poleti, ni mogoče preprosto razvrstiti v posamezna obdobja s peščico enoznačnih meril. Zaradi lažje interpretacije se zdi v ta namen najbolj primerno uporabiti vidike in značilnosti časa, ki najbolje ponazarjajo izjemnost in neponovljivost Planice v svetu smučarskih skokov in poletov ter v slovenskem športu.
Vzbuja ponos, pa tudi zavist
Glavni akterji tega razvoja so bili kajpak največji šampioni skakalnega športa v njegovi moderni zgodovini, ki ji je prav Planica vtisnila neizbrisen pečat. Ker se je v devetih desetletjih pod Poncami zvrstilo toliko čarobnih športnih dogodkov, so v nadaljevanju posamezna obdobja zgodovine Planici predstavljena kar se da skopo z najbolj izstopajočimi dosežki svetovnih šampionov svojega časa, ki obenem kar najbolj verno zrcalijo športno tehnični razvoj smučarskih skokov in poletov v njihovi vrhunski podobi.
Za sladokusce so na spletu dostopne domala vse podrobnosti, tudi takšne, zaradi katerih (nam) Planica od nekdaj vzbuja ponos, nemalokrat pa drugim tudi zavist.