Prihodnje leto bo hudo, 2024. pa že bolje, je obljubil Macron
Francija danes in jutri Od inlacije, draginje in energetske krize do morebitnega odstopa predsednika
Maja je bil Emmanuel Macron na novo izvoljen za predsednika, prihodnje leto bo po napovedih banke Saxo morda prisiljen odstopiti. Kaj bi ga lahko odneslo, čisto resna bančna kristalna krogla ni pokazala. Toda vladna odločitev, da naj bi na začetku leta končno izpeljali pokojninsko reformo, nakazuje, da ob vseh težavah, ki že pestijo Evropo zaradi vojne v Ukrajini, Francozi vstopajo v še posebno nemirne čase.
Francozi sklepajo leto 2022 z visoko inlacijo – novembra je bila 6,2-odstotna –, draginjo in oslabljeno kupno močjo, zaradi poglabljajoče se energetske krize je politika že mesece psihološko pripravljena na občasne ali morda kar pogoste redukcije električnega toka. Ker vojni v Ukrajini ni videti konca, je pričakovati, da se bodo njene neprijetne posledice stopnjevale po vsej stari celini, in to ne nujno samo s socialnega vidika. Odkar je februarja izbruhnila morija, je nemalo ruskih oligarhov padlo skozi okno ali kako drugače umrlo na tujem: 9. decembra je v Antibesu na Azurni obali, denimo, čez ograjo stopnišča skrivnostno omahnil 50-letni gradbeno-nepremičninski mogotec Dmitrij Zelenov, ki je pred dobrim poldrugim desetletjem v Moskvi postavil stanovanjski kompleks z nebotičnikom, poimenovan Triumph Palace. Francoska policija zdaj preiskuje, kaj se je zgodilo. Ukrajina je preblizu in Zahod pregloboko v konliktu z Rusijo, da ga ne bi vse bolj čutili tudi v EU.
Po napovedih banke Saxo je, kakor je poročal Reuters, ob odstopu francoskega predsednika v letu 2023 zlagoma – omenjajo leto 2028 – pričakovati oblikovanje evropske vojske (kar že dalj časa redno omenja prav tako Emmanuel Macron). Zaradi vojne v Ukrajini je varnost prva obsesija, za katero bo stara celina v prihodnje namenila debele milijarde evrov: brati je o 10.000-milijardnih naložbah v dveh desetletjih. Napovedujejo tudi, da bodo v nebo poletele cene zlata in da se bodo nekateri milijarderji povezali v koalicijo, da bi skupaj inancirali raziskave novih virov energije. V izjemno hitro spreminjajočem se svetu, ko bo analogno staro težko dohajalo vse digitalno novo, bi lahko bili stalnica tudi množična socialna gibanja in nemiri, če ne kaj hujšega. Menda smo že vstopili v »ekonomijo svetovne vojne«, zato vse velesile »krepijo nacionalno varnost na vseh frontah«.
Francoski križi in težave
Časi niso prijetni, da bi se lahko še poslabšali, ne menijo samo največji pesimisti. Rezultati javnomnenjske ankete, na katere so pred časom opozorili v Le Figaroju, kažejo, da rekordna inlacija plaši kar 90 odstotkov Francozov, tri četrtine si jih za povrhu ne dela utvar, da bi se v prihodnjem letu lahko obrnilo na bolje. Nasprotno, prepričani so, da bo samo slabše. Letošnje leto sklepajo z okoli 2,5-odstotno gospodarsko rastjo, prihodnje leto pa naj bi bila komaj 0,7-odstotna, če ne kar ničelna. Da bo leto 2023 socialno-ekonomsko težko, je pred tedni v intervjuju za Francozom povedal tudi Macron, potem pa spodbudno pridal, da si bo »svetovna ekonomija opomogla že 2024.«, in »Francija bo med tistimi, ki se bodo iz težav izvili najprej«. A treba bo izpeljati nemalo reform na različnih področjih: od dela in izobraževanja do zdravja in upokojevanja.
Zlasti že dolgo napovedana pokojninska reforma močno družbeno vznemirja, prihodnje leto pa naj bi zaznamovala docela. Njene temeljne obrise bo vlada predstavila 10. januarja, v narodni skupščini bodo začeli razpravljati o njej konec januarja, že poleti naj bi začela veljati. Pogovori s socialnimi partnerji še potekajo, a za zdaj ni konsenza o tem, da naj bi se Francozi začeli zlagoma starostno upokojevati ne več pri 62, ampak (od leta 2031) pri 65 letih. Znano je prav tako, da naj bi najnižja pokojnina znašala 85 odstotkov minimalne plače. Če med poslanci ne bo soglasja o brezštevilnih spremembah na področju upokojevanja, bi se lahko macronisti znova zatekli k ustavnemu členu 49.3, jih sprejeli brez glasovanja v narodni skupščini ter spet razjezili tako opozicijsko politiko kot velik del javnosti.
• Leto, ko je bil Macron drugič izvoljen za predsednika.
• Napoved pokojninske reforme v Franciji.
• Ali vstopajo Francozi v še posebno nemirne čase?
Intimno in javno
Vodja Nepokorne Francije Jean-Luc Mélenchon na levem bregu, denimo, ponavlja, kako je že pri 62 četrtina najrevnejših delavcev mrtvih, saj jih trdo življenje prehitro dotolče, zato nikoli ne uživajo ne pokojnine ne mirnejšega časa upokojitve ... Globoke socialne razlike so zažrte v vse pore, tisti, ki imajo malo, so povsod najbolj na udaru. Zato je pričakovati, da bo socialno občutljiva Nepokorna Francija mobilizirala nezadovoljne državljane ter jih zbobnala na ulico, a kaj, ko se zaradi afere Quatennens v zadnjem času ukvarja predvsem sama s seboj. V vodstvu imajo »gnilo jajce«, poslanca Adriena Quatennensa, ki se otepa obtožb in tudi obsodbe, da je bil nasilen do žene, medtem ko sam vztraja, da je žrtev politično-medijskega linča, pri čemer da sodeluje sam notranji minister; zato noče odstopiti s poslanskega stolčka ... Individualno aferaštvo tudi v Franciji vleče medijsko pozornost stran od velikih tem, ključnih kolektivno, za prihodnost.