Kylian Mbappe mora še dokazati, da je dozorel
Gary Lineker nima več prav. Nogomet ni več zgolj igra, ki se konča z zmago Nemčije. V Katarju so velike države za zdaj sicer uspešne. Zgolj mi ne, saj je Nemčija tako kot na prejšnjih dveh turnirjih hitro izpadla.
V neuspehih zadnjih štirih ali petih let se kaže vzorec: Nemčija je izgubila obrambno stabilnost, ta ekipa ne more nikogar zadržati daleč od svojih vrat. Vsak tekmec si pripravi priložnosti, tudi Kostariki je to uspelo in (na edini pripravljalni tekmi) celo Omanu. Igra Nemčije se vedno ustavi.
Na vseh treh tekmah skupinskega dela je nemško moštvo igralo s strastjo, predanostjo in agresivnostjo. Nasprotne reprezentance so začutile, da so na igrišču kakovostni nogometaši. Toda opazno je bilo pomanjkanje strategije in reda, nikoli ni bilo jasno, kdo bo prevzel katero vlogo. Ekipa Hansija Flicka v Katarju tudi ni delovala uigrano.
Vzemimo Argentino kot podoben primer, saj je ravno tako izgubila z avtsajderjem. Savdska Arabija je zadela dvakrat, treh argentinskih zadetkov pa niso priznali zgolj zaradi nove tehnologije za zaznavanje nedovoljenih položajev. Sreča in smola sta del igre. Toda tudi ob porazu ste lahko videli, da je ekipa Lionela Scalonija prevladovala, »Pogled nogometaša« je kolumna Philippa Lahma v nemškem časniku Zeit Online. V njej bo nekdanji kapetan s svetovnega prvenstva in direktor turnirja euro 2024 enkrat mesečno analiziral nogometne teme in razpravljal o njihovem strateškem pomenu za družbo, gospodarstvo in politiko. Kolumna bo objavljena v več evropskih državah. Lahmov sogovornik bo Oliver Fritsch, športni novinar pri Zeit Online.
saj je bila dobro postavljena. Mehika in Poljska sta se nato zaprli na svojo polovico in upali, da bosta v nekem hipu zadeli. Toda boksar, ki prevladuje, si vedno pripravi nokavt.
Nemška ekipa tega ni bila sposobna narediti. Ni ji uspelo nadzirati igre. To bi bilo mogoče razviti zgolj iz obrambe in skozi sredino. To je zakon nogometa: položaji, ki jim v žargonu rečemo 4,
5, 6, 8 in 10, se morajo dopolnjevati, paziti drug na drugega in se razumeti z zaprtimi očmi.
Težko delo za Nemce
Stabilnost izvira zgolj iz kontinuitete. Toda dolgo časa ni bilo jasno, kdo bo tvoril osrčje nemške obrambe. Sredina igrišča se je ves čas iskala, čeprav so bili na voljo pravi igralci. V bistvu sem bil prepričan, da bi se Joshua Kimmich, Leon Goretzka in Ilkay Gündogan dopolnjevali in tvorili močno navezo, če bi jih pustili skupaj tri ali štiri tekme. To se ni zgodilo.
Še ena težava: kdo od hitrih bočnih branilcev bi moral sodelovati v igri in kako, je bilo tako nedorečeno, kot je bil nedorečen pristop v napadu. Nemčija ima štiri tehnično zelo podkovane napadalce, to so Serge Gnabry, Jamal Musiala, Kai Havertz in Leroy Sane, to velja tudi za alternativi Thomasa Müllerja in Niclasa Füllkruga. Veliko prej bi zaupal slednjima.
V nogometu se vse vrti okoli podrobnosti na zelenici. V napadu to, denimo, pomeni: kako se prebijem v kazenski prostor, ne da bi tvegal vse? Kako zmanjšam nevarnost protinapada, če izgubim žogo med preigravanjem? Ekipa lahko to težavo reši zgolj s skupnimi močmi in koordinacijo.
Argentinci so v tem močni. Nemcem primanjkuje organizacije – pa tudi način igre, ki bi zadušil tekmeca ter prinesel rezultate in gole. Tisti, ki so odgovorni za oblikovanje moštva, so pred domačim eurom, ki sledi čez leto in pol, pred težko nalogo. Nemčija se mora preobraziti tako, da bo imel Lineker spet prav.
Francija me je najbolj prepričala. Ekipa je popolna, ima telesno moč, organizacijo in tehniko. Obramba je stabilna, sredina igrišča razmišlja obrambno. Napad okoli izjemnega Kyliana Mbappeja ima moč in ustvarjalnost. Toda zaradi dejstva, da ekipa rada dokazuje svojo premoč, se sprašujem, kaj se bo zgodilo, ko se reči ne bodo odvijale po njenih načrtih. Mbappe mora še dokazati, da je sposoben vedno narediti pravo stvar v pravem trenutku.
Hrvaška pot do uspeha
Španija je tudi v Katarju stavila na svojo kulturo ohranjanja posesti,
Kylian Mbappe navdušuje tudi v Katarju. ki temelji na podajah. To je vedno lepo gledati in majhne države, kot je Kostarika, proti Španiji komaj pridejo do žoge. Včasih pa Španci pretiravajo. Podajajo si celo v kazenskem prostoru, sodeluje tudi vratar, čeprav gre vedno za najslabšega nogometaša v moštvu. Zamisel tako postane ideologija, zaradi česar so Španci še posebej ranljivi, saj nimajo več Carlesa Puyola, Sergia Ramosa, Xavija in Andresa Inieste v svojih vrstah. Ravno tako slabo branijo proste strele in kote.
Brazilija ima odlično poimensko postavo v napadu, obrambi in vratih. In ni več tako odvisna od Neymarja, kot je nekoč bila. Toda dolgo že ni igrala z vrhunsko evropsko ekipo, zato ne vemo, kako se bo odzvala, in če bodo zvezdniki tudi v tem primeru pokazali vse svoje znanje. Brazilija je po slovesu Nemčije najbolj nepredvidljiva.
Anglija je telesno močna ekipa, ki ima v sebi čvrstost premier league in ima tudi veliko orožij v napadu. Veliko kakovosti je lahko prednost, toda oblikovanje moštva ni enostavna reč. Phil Foden igra zgolj od tretje tekme prvenstva in vsi so takoj videli, da mora ostati v postavi. Samo takrat, ko redno igrajo najboljši – poleg Fodna je v tej kategoriji še Harry Kane –, se v ekipi vzpostavi hierarhija. Še ena skrb za Anglijo: osrčje obrambe ima težave pri hitrem prenašanju žoge na nasprotno polovico. Če se tekmec povleče nazaj, izgublja čas pri gradnji igre.
Hrvaška je dober primer tega, kako ekipa postane uspešna. Zgrajena je okoli 37-letnega Luke Modrića, ki je vedno na voljo in je še vedno navdušujoče dober pri ustvarjanju ravnovesja s strateškimi podajami, s tem pa sprošča pritisk s pleč svojega moštva. Joško Gvardiol je med najboljšimi branilci na SP. Hrvaška je tokrat tudi prepričljiva, toda omejena z izborom igralcev zaradi velikosti države.
Zanima me, kako se bodo vsi četrtfinalisti spopadli s svojimi pomanjkljivostmi. Zato je prvenstvo zanimivo in razburljivo.