JURE STOJAN

Jure Stojan partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve

o Amarovem zakonu, ki vodi v realizem

Amarov zakon ne vodi v pesimizem, temveč v realizem. Uči namreč, da sta neka sprememba in človeški odziv nanjo dve zelo različni zadevi.

Ameriški inženir in futurolog Roy Amara (1925–2007) je nekoč izrekel modrost, ki jo danes poznamo kot Amarov zakon: »Nagnjeni smo k temu, da precenjujemo učinek tehnologije na kratki rok in podcenjujemo učinek na dolgi rok.« Resničnost je navrgla toliko primerov, da mrgoli možnih zgodovinskih ilustracij. Na začetku devetdesetih let minulega stoletja, denimo, si je Tim Berners-Lee izmislil svetovni splet. V nekaj letih je trg preplavila množica internetnih podjetij, ki sicer niso imela jasnega poslovnega modela, zato pa so imela velike načrte, kaj vse bodo spremenila na temelju enega samega internetnega naslova. Nekaj krasnih primerkov: Boo.com. Excite.com. Pet. com. Od tod ime epizode finančne zgodovine, ki je sledila na svetovnih borzah: »dotcom buble« oziroma »mehurček pika-kom«. Borzni indeks Nasdaq se je med letoma 1995 in 2000 početveril. Nato pa je marca 2000 mehurček počil in indeks se je v nekaj mesecih skrčil za tri četrtine. Veliko investicij je nasedlo – a med preživelimi je bil tudi Amazon, ki je zrastel iz spletne knjigarne v velikana spletne prodaje potrošnikom. In tehnoloških storitev drugim podjetjem.

Amarov zakon je deloval tudi v parni dobi, v časih pred računalniki. Na začetku štiridesetih let devetnajstega stoletja je na londonski borzi izbruhnila špekulativna manija, ki je vrhunec dosegla leta 1846. Sprožila jo je nova tehnologija tistega časa, se pravi železnice. Vlagatelji so navdušeni kupovali delnice podjetij, ki so obljubljala nove prometne povezave in polagala tračnice. Marsikje se niso vprašali, ali predlagano progo kdo potrebuje in ali je gradbeno izvedljiva. Množice tehnoloških vizionarjev so obubožale. Na tisoče kilometrov tračnic pa je ostalo in spremenilo gospodarstvo. Spremenilo družbo v pogledih, ki jih promotorji železnic niso niti predvideli niti obljubljali. Da je v Angliji »fish and chips«, pražena riba s krompirčkom, postala nacionalna jed, so zaslužne železnice, ki so industrijska mesta povezale s pristanišči – in ribiči.

In sedanjost? Ko so tečaji proizvajalcev električnih avtomobilov na začetku leta poleteli v nebo, so mnogi borzni analitiki spet spominjali na Amarov zakon. Le da za zdaj še zdaleč ni jasno, s katerega vidika oziroma v kateri smeri naj bi pravzaprav veljal. Bodo tudi še čez nekaj mesecev vztrajale sedanje visoke cenitve, ker da je pač čas električne mobilnosti dokončno med nami? Ali smo priča še enemu mehurčku, kjer bo marsikateri zanesenjak obubožal, čeprav z električnimi avtomobili samimi po sebi ni nič narobe – nasprotno, čeprav se zmeraj bolj zdi, da bodo že kmalu omogočali to, kar je njihov marketing pred kratkim obljubljal. Podobne debate delijo javno mnenje tudi glede kriptovalut na splošno, še posebej glede njihovih pionirskih izvedb. Ta trenutek je še prehitro govoriti, kdo bo na koncu obveljal za zmagovalca – ali sedanji lastniki bitcoinov ali bodoči lastniki ene od številnih različic elektronskega denarja, ki ga zadnjih nekaj let na skrivaj razvijajo običajne centralne banke.

Glavna težava z Amarovim zakonom je povezana s časom – za nazaj je pač lažje biti pameten kot sredi dogajanja. A ne glede na to je letos postalo jasno, da ta zakonitost ne velja samo za inovacije oziroma za širjenje popularnosti novih tehnologij. Velja tudi za naravne katastrofe. Spomnite se samo velikih upov, ki so na začetku pomladi 2020 pospremili prvi val pandemije covida-19. Da bo to šok, ki bo človeštvo spreobrnil od stranpoti in nas dokončno postavil v pravo smer boljše prihodnosti. Da bomo postali bolj solidarni. Da bomo postali bolj okoljevarstveni. Da bomo opustili pretekle slabe prakse, od korupcije do neučinkovitosti. Da bo Evropa postala svetilnik sveta. Da bodo še zadnji skeptiki sprevideli dragocenost cepiv. Da se bodo laži in strahovi umaknili znanosti.

Na kratki rok, po prvem letu pandemije, je že jasno, da se te vizije niso izpolnile. Dolgega roka še nismo dočakali. Vendarle pa se nakazuje nekaj prvih, začasnih, poskusnih ugotovitev. Naše življenje bo drugačno že zaradi vseh žrtev bolezni, naših svojcev, znancev, prijateljev in sodelavcev, ki bi v vzporedni resničnosti – taki brez covida – še zmeraj polnili naša življenja. In ustvarjali gospodarsko rast in povečevali znanje. Vsaka smrt je grozovita izguba, ne glede na kot, na katerega se osredotočimo.

Drugačne bodo tudi generacije bodočih delavk in delavcev. Povsem realna nevarnost je, da bo njihovo znanje nekoliko skromnejše, kot ga imajo starejši in kot ga bodo imeli mlajši sodelavci. Nekoliko težje se bodo morda znašli v kolektivu, imeli bodo nekoliko manjšo samozavest, njihova gibljivost utegne biti še slabša. Potem je tu še drugačno življenje vseh tistih, ki med pandemijo ne morejo opravljati svojega dela. Tudi če bi se kriza danes dokončno končala, je za marsikatero umetniško in poslovno pobudo prepozno.

Amarov zakon ne vodi v pesimizem, temveč v realizem. Uči namreč, da sta neka sprememba in človeški odziv nanjo dve zelo različni zadevi. Ni nujno, da bo iz zla sledilo samo zlo – družba lahko pomaga, da so dolgoročne posledice kdaj pa kdaj lahko tudi dobre.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.