Miličnik v križišču z belimi rokavicami

Vsi so se zarotili proti tej mučeniški vladi. Ne samo gimnazijci, ne samo domači izdajalci, ne le cenzorsko razpoloženi nemški komunajzarski mediji, ne bruseljski skrajnolevičarski evroposlanci. Zdaj hočejo Ivana spraviti ob zadnje tri lase še bosenski politiki, ki ga križajo celo v času ramazana. On si že ne bi mazal rok z ne-papirji in ne bi delil narodov. On je tudi za povezovanje vseh ljudi, narodov, ver. Še posebej rad ima muslimane, priseljence, izbrisance, migrante, borce za enake možnosti, skorajšnje volivce maturante ... Vse bi dal zanje. Še cepil bi jih. In to z astrazeneco. Tudi politike je cepil. Seveda pa revizorjev niti pomotoma ne. On kar izžareva ta svoja čustva. Očitno je proti vojni, proti orožju, proti vsem tem grozotam sveta. Vse, na kar opozarja, je zgolj zavzemanje za močnega predsednika ZDA. Zato ne more biti kriv, če mu Marija prišepetava, kdo bi lahko bil dovolj močan za to funkcijo. Prej ali slej bo sam našel pisca papirja, ki ga ni, in ga bo raztrgal. (Raztrgal bo pisca, ne papirja, ker se ne-papirja ne da raztrgati.)

Poglejte samo lisjaka Charlesa Michela. Ali ste kje prebrali, da bi vzel Janeza v bran in da bi rekel: »Pustite Janeza pri miru. Non-pejprja zagotovo ni napisal Janez, ker je bil v čisti oxfordski angleščini. Če je bil res pisan v Budimpešti, pa je itak jasno, da Slovenija s tem zagotovo nima nič.«

Še en non-pejper kvačkajo neznanci, neznano kje, neznano kdaj, neznano zakaj: luko-tirni revival sporazum. Tega pa bi lahko podpisali s prijatelji iz Budimpešte. Drugotirni minister muko muči, ko dokazuje, zakaj so ne-papirji pravzaprav nedolžni. Na vprašanje, zakaj si vlada tako vroče prizadeva pripeljati brate Madžare v 2TDK in Luko Koper, ima odgovor: »Nobenega sporazuma ni z Madžari. So samo dogovori z zalednimi državami, da bi pomagali Kopru v vse hujši konkurenci z leve (Reke) in desne (Trsta). Pogovarjamo se tudi s Čehi, Slovaki, Poljaki. Delati moramo, da bosta tir in pristanišče zasedena. Ničesar ne prodajamo, nič ne skrivamo, sporazuma še ni.«

Kaj pa papir, ki nosi datum 12. november 2020 in ga podpisuje Božo Predalič? »To pa ni nič tajnega. Res smo se pogovarjali z Madžari. Obstaja dokument, ki smo ga napisali mi, ampak to ni sporazum, ker ga še nikamor nismo poslali. To ni nič nezakonitega.«

Človek si kar oddahne, ko sliši tako trdne argumente. Doslej Slovenija že kakih 60 let ni imela nobenih dogovorov z nobeno državo, pa je Luka po nekem čudežu vseeno rasla, na progi je bilo celo preveč tovora. Zdaj pa so se stvari menda spremenile. In če se Ivan ne zmeni z Viktorjem, Dudo, Babišem in še kom, bo Luka šla v večna lovišča. Mi, bučmani iz prejšnjega tisočletja, smo ves čas mislili, da delujeta ekonomija in logistika po načelih prostega trga, na podlagi ekonomskih, finančnih in poslovnih interesov, zdaj pa počasi spoznavamo, da so nas kapitalisti ves čas farbali in da je trik v centralnoplanskem dogovornem gospodarstvu. Če se dva šefa držav ne zmenita, potem vlak iz Budima ne zvozi niti do Hodoša, še manj do Zidanega Mosta. Kopra niti na seznamu ni. Korejci ne bodo več delali avtov pri Čehih niti pri Slovakih, Madžari se ne bodo več peljali na morje. Vse podrobnosti se zmenijo šefi. Skrbi nas, ker centralni plan ni dovolj aktivno prisoten pri Sebastianu Kurzu.

Skratka. Po novem je tako, da pravzaprav moraš imeti non* (malce skrit) pejpr z bossovim križcem, če hočeš, da blago potuje. Nihče ne vpraša lastnikov tovora, kaj je hitrejše, cenejše, kakovostnejše, nihče ne sprašuje ladjarjev, agentov, špediterjev ... Vsi samo čakajo na črnega princa, ki kot miličnik v križišču z belimi rokavicami odloča, kako, s kom, za koliko in za kakšno provizijo. Zato je v tem non-pejprju edini pomemben podatek, kako se deli profit, da ga lahko zmeraj ostane 20 odstotkov, in da imajo tujci lahko največ polovico velepodjetja s 27 kilometri železniške proge. Do 2020. je šlo drugače, zdaj bo šlo tako, kot bomo rekli mi. Luški žerjavisti, pojdite domov, ker vas ne potrebujejo več. Zdaj nakladajo drugi. Zvesti vojščaki bodo namesto vas 102-odstotno dvignili prste (namesto zabojnikov) in dobili še košček potice za domov. Brez tega non-pejprja bi se ladjarji, terminalisti in železničarji potopili. Še sreča, da imamo humanitarne sosede, sicer bi ostali lačni. Doslej pojma niso imeli o logistiki, ladjah, kontejnerjih, vlakih in podobnih umetninah. Umetnost vladanja, pač.

Luški žerjavisti, pojdite domov, ker vas ne potrebujejo več. Zdaj nakladajo drugi.