Za virusom ne zbolevamo zaradi nacionalnosti
Pogled na meje v časih covida-19 Francoski geograf Laurent Hassid o politični geografiji, svetu, Evropi in tudi Sloveniji
Francoski geograf Laurent Hassid o politični geografiji, svetu, Evropi in tudi Sloveniji.
V pojmu meja je lahko nekaj poetičnega: zato, ker vzbuja raziskovalno radovednost, kaj je onkraj, na drugi strani. Tudi političnega geografa, Francoza Laurenta Hassida, zanima limes, in ker ga že leta privlači Slovenija, preučuje, kako je na schengenskem območju, prav tako pri nas, in še širše po svetu s političnostjo v mejah: brez dvoma je je domala povsod preveč.
Z mejami kot takimi ni nič narobe, vse je lahko narobe z njihovo politizacijo, razmišlja za Delo sogovornik, ki se je pred dnevi mudil v Sloveniji in med drugim, kakor je mogoče spremljati na njegovem blogu (https://beyondborderlines.wordpress.com), na terenu obiskal nekatere naše mejne linije ... Bilateralni odnosi gor ali dol, enostransko postavljanje držav na sezname, katere so epidemiološko varne oziroma nevarne, lahko na schengenskem območju, torej območju prostega pretoka ljudi, storitev, blaga, spominja na kaos in pristranskost politične tržnice. Je takšna predstava umestna?
Spremenjene optike
Kakor razlaga Laurent Hassid – na univerzi Paris-8 je na temo slovenskega naroda in države doktoriral iz geograije, zdaj je kot raziskovalec pridružen Laboratoriju Pléiade na univerzi Paris-13 –, so se v zadnjih treh desetletjih predstave o mejah korenito spremenile. »Sprva, po padcu berlinskega zidu, smo mislili, da vstopamo v svet brez meja, medtem ko zadnje desetletje spremljamo, v kako velikem številu se dvigujejo zidovi in ograje.« Tudi žične smo postavili, nič manj v »slovenskem prostoru, potem ko so pred petimi leti po balkanski poti množično drli v Evropo begunci in migranti z Bližnjega vzhoda. A zdaj je covid-19 tisti, ki odpira nov pogled na meje. Te same po sebi niso problem, predvsem so družbenopolitični barometer: kadar je politična situacija bolj ali manj nezapletena, so odprte,« v nasprotnem se zapirajo. »V osemdesetih letih so lahko Afričani, recimo iz Konga [Kongo-Brazzaville], prihajali v Francijo brez vizumov.« A takrat so še odmevala gospodarsko uspešna povojna desetletja (Trente Glorieuses), posledično je bilo »odprtosti precej več kot danes, ko lahko na odhod upajo samo tisti, ki bi v Franciji želeli študirati ali bi se poročili.« V treh desetletjih se je spremenilo domala vse, po vsej Evropi.
Vsak neodvisno po svoje
»Neredki Evropejci mislijo drugače,« poudarja Hassid, čigar oče se je v začetku 60. let še kot otrok z družino preselil v Francijo iz Tunizije, »toda danes je na schengensko območje težko vstopiti že zakonito, in kako zapleteno je šele nezakonito. Po eni strani zaradi terena, saj je treba prečiti morje in slabo dostopne predele, po drugi strani pa je nevarno zaradi tihotapske maije;« le predstavljamo si lahko, kaj se že leta dogaja v Libiji in kako pregrešno drag »posel« je tihotapstvo z ljudmi. »Toda za Evropejce je schengenski sporazum [prvih pet držav ga je podpisalo leta 1985] brez dvoma velika pridobitev, saj nam omogoča, da se, vsaj v normalnih okoliščinah, prosto gibamo med državami, ne da bi morali kazati dokumente. Česa takega ne poznajo nikjer drugje.« A da se zdaj države schengenskega območja same odločajo, kako zaradi covida-19 postopati na mejah, nazorno kaže, v kolikšni meri so »meje politična problematika«, in razkriva močno hotenje nacionalnih politik, da bi ravnale vsaka po svoje, neodvisno od drugih; enotnosti v resnici ni. »Ko so sredi marca ponekod začeli postavljati zapore na mejah, je predsednica evropske komisije dejala, češ, to ni dobro, a druge možnosti nemara ni, toda ko bomo spet odpirali meje, bomo morali to storiti skupaj in vsi enako. Vidimo, da ni tako.« Ob številnih razpravah o zunanjih mejah schengenskega območja, kjer »postavljamo vse več ograj in zidov«, je zaznavati čedalje več notranjih problemov. »Ob tem pa je čudno, da nihče ne reče ničesar. Očitno nam je tako kar prav.«
Karantena kot zaprta meja
Sprva se je zaporam zaradi pandemije postavljal po robu le predsednik Francije, kjer, kot pravi Laurent Hassid, »še naprej sprejemamo vse Evropejce enako znotraj območja schengna«. (Z Veliko Britanijo, ki seveda ne sodi vanj, je druga pesem: potem ko je uradni London pred časom napovedal karanteno za vse potnike iz Francije, so v Parizu nemudoma obljubili recipročni ukrep.) »Pri nas se ne spopadamo s covidom-19 bolje kot drugod, toda kar zadeva meje, za zdaj spoštujemo schengenska pravila.« Seveda karantena, ki jo enostransko ali bilateralno druga drugi vsiljujejo države, ne pomeni zaprtja meja, ali pač? » De facto pomeni zaprtje, saj si jo lahko privošči malo ljudi.« A kaj storiti proti enostranskim odločitvam politike? Po Laurentu Hassidu je vedno možno »na volitvah zamenjati oblast«, a za to je potreben čas, »še prej pa je treba razložiti vladajočim strukturam, da je tako prepovedovanje svobodnega pretoka ljudi kakor tudi blaga in storitev nezakonito početje. Za povrhu se zdi kontraproduktivno, kajti bolni so morda ljudje, ki želijo prečkati mejo, a ne zaradi svoje nacionalnosti. V Franciji obstajajo regije, kjer je uradno spet vedno več okužb z novim koronavirusom, denimo v Pariški regiji, so pa tudi območja, kjer okuženih sploh ni.« Podobnih primerov je nemalo, v Hrvaški, recimo, so znatne razlike med županijami, in vendar se je na slovenskem seznamu rdečih držav znašla v celoti. »Sprejemati ukrepe na ravni držav ni najboljša odločitev, tudi zato ne, ker se med seboj razlikujejo po velikosti, in še strategije štetja okuženih so različne: tam, kjer opravijo več testov, najbrž detektirajo več bolnih.« Skupnih evropskih premislekov o združenih težavah Evrope ni, obstajajo predvsem kratkoročni nacionalni inančni interesi. »In tako so države za dva poletna meseca odprle meje, da bi zaslužile svoj turistični denar – kljub temu da bo virus verjetno še precej časa neznanka.«
Paradoks politike v podjetju
Zdravstvena kriza je, kot nadaljuje francoski sogovornik, brez dvoma razkrila, »kako močno smo v zadnjem obdobju v zahodnih družbah okrnili javne storitve, naj gre za promet, pošto, izobraževanje ali zdravje.« Posledično nas je novi koronavirus presenetil kot popolnoma nepripravljene, »in zato smo se v Franciji, denimo, nanj odzvali slabo in je umrlo vsaj 31.000 ljudi«. Varčevanje pri javnem dobrem, kamor sodijo prav tako meje, in tudi njegovo nespametno privatiziranje se je še enkrat pokazalo za slabo strategijo, kakor ima posledice čedalje bolj nepolitično delovanje politik, »brez prave vizije, tudi brez rdeče niti in na kratek rok« (mandata). »Paradoks je, da si ljudje želijo zmeraj več države, kajti država naj bi nas ščitila, politika pa deluje v globalizaciji vse manj politično, ampak predvsem ekonomsko – posluje, kakor da bi upravljala veliko podjetje.« To velja tudi za »priljubljene voditelje, kot so Putin, Trump, Erdoğan, Orbán«, Laurent Hassid postavlja zdaj mednje prav tako Janšo, pa čeprav se toliko »sklicujejo na državo« ... »Med drugim so dokaz zidovi in ograje, ki jih po svetu na mejah postavljajo in vzdržujejo zasebna podjetja, katerih cilj je čim večji dobiček. V nekaterih državah, denimo v Izraelu, so se že pred leti odločili, da bodo nadzor na mejah, vsaj na določenih točkah, prepustili zasebnim družbam. V ZDA so Boeingu zaupali postavitev tako imenovanega virtualnega obmejnega zidu, ki naj bi visokotehnološko onemogočal nezakonite prehode. Projekt se ni pokazal za dobrega, ker ni bil rentabilen ... Tudi evropski koncern Airbus je poskrbel za sistem nadzora na zunanjih mejah Katarja, kakor skrbi za ločnico med Saudsko Arabijo in Irakom. Velike letalske družbe očitno ne morejo živeti samo od letalske industrije, zato so med svoje dejavnosti vključile tudi nadzorovanje meja, skupaj z zasebnimi podizvajalci, v katerih interesu je, da se po svetu dvigne čim več zidov in ograj. Treba je samo pogledati številke: od leta 2010 so jih zgradili več kot devetdeset, pa najsi bodo to 12-kilometrske ovire na Kolpi ali večstokilometrske med Tunizijo in Libijo. Že približno četrtina držav jih je postavila na kakšnem odseku.«
Dobičkonosna vroča tema
Finančna plat je pri tem nadvse pomembna, kajti meje so dober biznis, dobičkonosna vroča tema, (»podobno kot so zdaj posel protivirusne maske, česar politika sploh ne problematizira«). »Po ocenah v Izraelu ali na ameriško-mehiški meji stane kilometer ograje,« kakor poudarja Laurent Hassid, »v povprečju tri milijone evrov, približno toliko kot kilometer avtoceste. Ti projekti so gromozanski.« Zato se, ker je prvi narek vse bolj denarni, »amerikanizacija, politika zmeraj bolj umika iz državnih zadev in opušča celo nadzor nad lastnim ozemljem: ne le na mejah, ampak tudi v notranjosti.« Nekateri konci v Franciji, recimo v departmaju Seine-Saint-Denis, so tako getoizirani, da si lokalni prebivalci v njih postavljajo svoja pravila, drugi pa si vanje sploh ne upajo več. Pri tem se politične strukture izgovarjajo, češ da so za vse, tako za zidovje, ki se dviga, kakor za geta, ki se zapirajo vase, krivi tujci, begunci in migranti, ki prihajajo z drugih koncev sveta. »A pravi vzrok je povečevanje neenakosti v svetu.« Da bi se izognili težavam na mejah, je vedno »mogoče postaviti ograje in razvijati visokotehnološke nadzorne sisteme, svet je najbrž možno hermetično zapreti na dva dela, tako kot je razdeljena Koreja.« A da bi izboljšali razmere na planetu, je nujno začeti odpravljati razlike, poskrbeti, da ljudje ne bodo zapuščali domov, ker bodo imeli prihodnost v svojih državah, tudi v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Nezmožnost boljšega sveta
Je mogoče naivno verjeti, da bi lahko za nov boljši red v morda res prenovljeni globalni vasi, kjer premikanje ne bo več omogočeno samo tistim, ki imajo več od drugih, spontano poskrbel novi koronavirus? Kaj je pričakovati, saj ni malo besed o nujnem predrugačenju globalizacije, vračanju industrije v izvorne države, tudi o nujno manjši odvisnosti od Kitajske? »Študente učimo, kako je v nemškem podjetju, ki izdeluje majice, ura delavca vredna 40 evrov, na Kitajskem, v najbolj razvitih koncih okrog Šanghaja, pa manj kot evro. Govorimo lahko torej kar koli, ekonomija pa bo vedno delala po svoje. Svet se ne bo spremenil na bolje, kvečjemu se že preobraža na slabše.« Nihče, niti v Franciji, ne verjame več v enakost, in vendar: bi lahko postavili meje neenakostim in enkrat pogledali, kaj je onkraj, na drugi strani?
»Na svetu je ogromno meja, ki jih je mogoče pozidati, postaviti obmejne ograje ... Vedno več jih je zelo vidnih.«
»Meje so preresna tema, da bi jih lahko razprave o njih prepustili politikom – ti jih vedno instrumentalizirajo po svoje.«